2360 Spolnost je naravnana na zakonsko ljubezen moškega in ženske. V zakonu postane telesna intimnost zakoncev znamenje in poroštvo duhovnega občestva. Med krščenima so zakonske vezi posvečene z zakramentom.

2361 “Zaradi tega spolnost, po kateri se mož in žena podarjata drug drugemu z dejanji, ki so lastna in pridržana zakoncem, nikakor ni nekaj zgolj biološkega, temveč prizadeva najbolj notranje jedro človeške osebe kot take. Spolnost se na resnično človeški način uresničuje le, če je vključena v tisto ljubezen, s katero se mož in
žena brezpogojno do smrti zavežeta drug drugemu” (FC 11).

Odšli so in zaprli vrata spalnice. Tobija je vstal z ležišča in rekel Sari: Vstani, sestra, moliva in prosiva našega Gospoda, da nama izkaže usmiljenje in rešitev.”

Vstal je in začel moliti in prositi, da bi jima prišla rešitev. Začel je govoriti: “Slavljen, Bog naših očetov, slavljeno bodi tvoje ime v vseh prihodnjih rodovih! Naj te slavijo nebesa in vse tvoje stvarstvo na veke! Ti si ustvaril Adama in ustvaril si mu pomočnico in oporo njegovo ženo Evo, iz njiju je vzklilo seme ljudi. Ti si rekel: Ni dobro človeku samemu, naredimo mu pomočnico, ki mu bo podobna. In zdaj si vzamem svojo sestro, ne iz pohotnosti, ampak iz resnice. Izkaži usmiljenje meni in njej, daj, da skupaj doseževa starost.” Nato sta drug drugemu rekla: “Amen!” “Amen!” In skupaj sta zaspala v noč (Tob 8,4-9).

2362 “Dejanja, s katerimi se uresničuje tesno in čisto zedinjenje zakoncev, so torej nekaj dobrega in častnega, in če so izvršena res na človeka vreden način, izražajo in podpirajo medsebojno podaritev, s katero se zakonca v veselju in hvaležnosti medsebojno bogatita” (CS 49, 2). Spolnost je vir veselja in ugodja:

Stvarnik sam … je določil, da pri tej nalogi (roditve) zakonca izkušata ugodje in zadovoljstvo telesa in duha. Zakonca torej ne delata nič zlega, ko iščeta to ugodje in se ga veselita. Sprejemata to, kar jima je namenil Stvarnik. Vendar je treba, da se zakonca znata držati v mejah prave zmernosti (Pij XII, govor 29. oktobra 1951).

2363 Z združitvijo zakoncev se uresničuje dvojni namen zakona: blagor zakoncev samih in posredovanje življenja. Teh dveh smislov ali vrednot zakona ne moremo ločevati, ne da bi ponaredili duhovno življenje zakonskega para in spravili v nevarnost dobrine zakona ter prihodnost družine.

Zakonska ljubezen moža in žene je tako postavljena pod dvojno zahtevo zvestobe in rodovitnosti.

ZAKONSKA ZVESTOBA

2364 “Temelje in posebne zakonitosti je globoki skupnosti življenja in ljubezni med zakonci dal Stvarnik; vzpostavi pa se ta skupnost z zakonsko zavezo, se pravi z osebnostno nepreklicno privolitvijo” (CS 48,1). Oba se drug drugemu dajeta dokončno in v celoti. Nista več dva, ampak sestavljata odslej eno samo telo. Zaveza, ki sta jo zakonca sklenila svobodno, jima nalaga obveznost, da jo ohranita eno in nerazvezljivo (Prim. ZCP, kan. 1056). “Kar je torej Bog združil, naj človek ne ločuje” (Mr 10.9; prim. Mt 19,1-12; 1 Kor 7,10-11).

2365 Zvestoba izraža stanovitnost v držanju dane besede. Bog je zvest. Zakrament zakona daje, da mož in žena vstopita v Kristusovo zvestobo do svoje Cerkve. Z zakonsko čistostjo pričujeta za to skrivnost pred obličjem sveta.

Sv. Janez Krizostom priporoča mladim poročencem, naj takole govorijo svoji ženi: “Vzel sem te v svoje roke in ljubim te in dajem ti prednost pred svojim lastnim življenjem. Kajti sedanje življenje ni nič, in moja najbolj goreča sanja je, da bi ga prestajal s teboj tako, da bi nama bilo zagotovljeno, da ne bova ločena v tistem življenju, ki nam je prihranjeno … Tvojo ljubezen postavljam nad vse in nič mi ne bi bilo bolj mučno kakor to, da ne bi bil s teboj istih misli” (hom. in Eph. 20,8).

Rodovitnost zakona

2366 Rodovitnost je dar, namen zakona, kajti zakonska ljubezen po svoji naravi teži k temu, da bi bila rodovitna. Otrok ni od zunaj dodan medsebojni ljubezni zakoncev; otrok vznikne v samem srcu tiste medsebojne podaritve, katere sad in izpolnitev je. Tako Cerkev, ki je “na strani življenja” (FC 30), uči, da “mora vsaka uporaba zakona ostati odprta porajanju življenja”(HV 11). “Ta nauk, ki ga je cerkveno učiteljstvo pogosto razložilo, temelji na neločljivi zvezi dvojnega smisla zakonskega dejanja: smisla združitve in smisla roditve v zakonskem dejanju. To povezavo je določil Bog in je človek ne sme svojevoljno pretrgati” (HV 12; prim. Pij XI, enc. “Casti connubii”).

2367 S tem, da sta zakonca poklicana dajati življenje, sodelujeta pri stvariteljski božji moči in pri božjem očetovstvu (prim. Ef 3,14; Mt 23,9). “Naloga zakoncev je posredovati človeško življenje in vzgajati; to je njihovo posebno poslanstvo. Pri tem se zavedajo, da so sodelavci ljubezni Boga Stvarnika in tako rekoč njeni razlagalci. Zato bodo s človeško in krščansko odgovornostjo spolnjevali svojo nalogo” (CS 50, 2).

2368 Poseben vidik te odgovornosti se tiče urejevanja rojstev. Iz upravičenih razlogov smejo zakonci hoteti, da bi bila rojstva njihovih otrok razmaknjena. Njim pripada overitev, da njuna želja ne izhaja iz sebičnosti, marveč da se sklada s pravilno velikodušnostjo odgovornega starševstva. Poleg tega bosta svoje ravnanje urejevala po objektivnih merilih nravnosti.

Kadar gre torej za vprašanje, kako spraviti zakonsko ljubezen v sklad z odgovornim posredovanjem življenja, tedaj moralnost ravnanja ni odvisna samo od iskrenosti namena in od vrednotenja nagibov, temveč jo je treba določati z objektivnimi merili, vzetimi iz same narave človeške osebe in njenih dejanj; in sicer so to merila, ki upoštevajo celotni smisel medsebojne podaritve in človeške roditve v povezanosti z resnično ljubeznijo, kar pa je mogoče samo tedaj, če zakonca z iskrenim srcem gojita kreposti zakonske čistosti (CS 51, 3).

2369 “Če sta torej ohranjena ta dva bistvena vidika, to je združitev in roditev, tedaj obdrži zakonsko dejanje v celoti smisel medsebojne in resnične ljubezni ter svojo naravnanost na vzvišeno človekovo poklicanost k očetovstvu in materinstvu” (HV 12).

2370 Občasna vzdržnost, metode urejevanja rojstev na osnovi samoopazovanja in zatekanje k neplodnim obdobjem (prim. HV 16) se skladajo z objektivnimi merili nravnosti. Te metode spoštujejo telo zakoncev, spodbujajo nežnost med njima in podpirajo vzgojo k pristni svobodi. Nasprotno pa je po notranje zlo vsako “dejanje, ki bi v predvidenju zakonskega dejanja ali v njegovem poteku ali v njegovih naravnih posledicah hotelo služiti kot cilj ali kot sredstvo za preprečitev porajanja življenja” (HV 14).

Preprečevanje spočetja napravlja iz govorice, ki naravno izraža celostno medsebojno podaritev zakoncev, objektivno protislovno govorico, ko ne gre več za celostno podaritev samega sebe drugemu. S tem ni le dejansko odklonjena odprtost življenju, temveč je zmaličena tudi notranja resničnost zakonske ljubezni, ki naj bi bila podaritev celotne osebe. Ta antropološka in moralna razlika med preprečevanjem spočetja in upoštevanjem časovnih ritmov je “v zvezi z dvema medsebojno nezdružljivima pojmovanjema osebe in človeške spolnosti” (FC 32).

2371 “Vsi pa naj dobro vedo, da človeškega življenja in naloge, posredovati to življenje, ni mogoče omejevati le na tostranstvo in ju presojati ter razumevati njun smisel le z vidika tega sveta; vedno se je marveč treba ozirati na večni namen ljudi” (CS 51, 4).

2372 Država je odgovorna za blaginjo državljanov. Zato je tudi zakonito, da posega vmes, ko gre za usmerjanje demografije prebivalstva. Delati more to z objektivnim in spoštljivim informiranjem, ne pa avtoritarno in prisiljujoče. Ne more zakonito postavljati sebe na mesto pobude zakoncev, ki so prvi odgovorni za roditev in vzgojo svojih otrok (HV 23; PP 37). Država ni pooblaščena za to, da bi pospeševala takšna sredstva za uravnavanje rasti prebivalstva, ki nasprotujejo nravnosti.

Dar otroka

2373 Sveto pismo in tradicionalna praksa Cerkve vidita v družinah s številnimi otroki znamenje božjega blagoslova in velikodušnosti staršev (prim. CS 50, 2).

2374 Veliko je trpljenje zakoncev, ki odkrijejo, da so neplodni. “Gospod Bog, kaj mi boš dal, ko odhajam brez otrok?” sprašuje Abraham Boga (1 Mz 15,2). “Daj mi otrok, sicer umrem!” kliče Rahela svojemu možu Jakobu (1 Mz 30,1).

2375 Spodbujati bi morali raziskovanja, ki hočejo skrčiti človeško neplodnost, pod pogojem, da so “v službi človeške osebe, njenih neodtujljivih pravic in njenega resničnega in celotnega blagra v skladu z božjim načrtom in božjo voljo” (Knv, instr. “Donum vitae”, uvod 2).

2376 Tehnike, ki s posegom osebe, tuje zakoncema (dajanje semena ali jajčeca, posojilo maternice) izzovejo razdružitev starševstva, so zelo nenaravne. Te tehnike (umetna heterologna osemenitev ali oploditev) kršijo otrokovo pravico, da se rodi očetu in materi, ki ju pozna in sta povezana z zakonom. Take tehnike so izdajstvo nad “izključno pravico, ki jo imata, da postaneta oče in mati samo drug prek drugega” (Knv, instr. “Donum vitae” 2,1).

2377 Če se izvršujejo znotraj zakonskega para, se te tehnike (homologno umetno osemenjevanje in oplojevanje) morda manj škodljive, toda nravno ostanejo nesprejemljive. Te tehnike razdružujejo spolno dejanje od dejanja roditve. Dejanje, ki utemelji otrokovo obstajanje, ni več dejanje, s katerim se dve osebi dajeta druga drugi, marveč zaupa “življenje in identiteto embrija moči zdravnikov in biologov ter vzpostavlja gospostvo tehnike nad izvorom in namenom človeške osebe. Takšno razmerje gospostva je samo v sebi v protislovju z dostojanstvom in enakostjo, ki mora biti skupna staršem in otrokom” (Knv, instr. “Donum vitae” 2,5). “A roditev je z moralnega vidika oropana svoje lastne popolnosti, kadar ni hotena kot sad zakonskega dejanja, to je specifičnega dogajanja združitve zakoncev … Samo spoštovanje povezave, ki obstoji med smisli zakonskega dejanja in spoštovanjem enovitosti človeškega bitja, omogoča takšno roditev, ki ustreza dostojanstvu osebe” (Knv, instr. “Donum vitae” 2,8).

2378 Otrok ni nekaj dolgovanega, ampak je dar. “Najodličnejši dar zakona” je človeška oseba. Na otroka ne moremo gledati kot na predmet lastništva; k temu pa bi pripeljalo priznavanje domnevne
“pravice do otroka”. Na tem področju ima samo otrok resnične pravice: pravico, da je “sad svojevrstnega dejanja zakonske ljubezni svojih staršev in ima tudi pravico biti spoštovan kot oseba že od prvega trenutka svojega spočetja” (Knv, instr. “Donum vitae” 2,8).

2379 Evangelij kaže, da telesna neplodnost ni absolutno zlo. Zakonca, ki potem ko sta izčrpala vse zakonite možnosti, ki jih ima medicina, trpita zaradi neplodnosti, se bosta združevala z Gospodovim
križem, virom sleherne duhovne rodovitnosti. Svojo velikodušnost moreta izkazovati tako, da posvojita zapuščene otroke ali spolnjujeta zahtevna opravila služenja bližnjemu.