2855 Sklepni slavospev (doksologija) “Tvoje je kraljestvo, tvoja je oblast in slava vekomaj” vključno povzema prve tri prošnje k našemu Očetu: poveličevanje njegovega imena, prihod njegovega kraljestva in mogočnost njegove zveličavne volje. Toda ta povzetek nastopa tokrat v v obliki češčenja (adoracije) in zahvaljevanja, kakor v nebeškem bogoslužju (prim. Raz 1,6; 4,11; 5,13). Vladar tega sveta si je lažno prisvojil te tri nazive kraljevstva, oblasti in slave (prim. Lk 4,5-6); Kristus, Gospod, jih vrača svojemu Očetu in našemu Očetu, dokler mu ne bo izročil kraljestva, ko bo dokončno dovršena skrivnost odrešenja in bo Bog vse v vsem (prim. 1 Kor 15,24-28).
2856 “Ko odmoliš, tedaj rečeš: Amen. In s tem amen, ki pomeni 'Tako naj se zgodi’ (prim. Lk 1,38), sopodpišeš to, kar vsebuje molitev, ki nas jo je naučil Bog” (sv. Ciril Jeruzalemski, catech. myst. 5,18).
NA KRATKO
2857 V “očenašu” imajo prve tri prošnje za predmet Očetovo slavo: posvečevanje njegovega imena, prihod božjega kraljestva in spolnjevanje božje volje. Druge štiri postavljajo predenj naše želje: te prošnje se tičejo našega življenja, da bi dobivalo hrano ali ozdravljalo od greha, ter se nanašajo na naš boj za zmago dobrega nad zlim.
2858 Ko prosimo “Posvečeno bodi tvoje ime”, vstopamo v božje namene, posvečevanje njegovega imena – razodetega Mojzesu, potem v Jezusu – po nas in v nas, kakor tudi v vsakem narodu in v vsakem človeku.
2859 Z drugo prošnjo ima Cerkev pred očmi v prvi vrsti Kristusovo vrnitev in dokončni prihod božjega kraljestva. Cerkev prosi tu tudi za rast božjega kraljestva v “današnjosti” naših življenj.
2860 V tretji prošnji prosimo našega Očeta, naj našo voljo zedini z voljo svojega Sina, da bi v življenju sveta izpolnil njegov odrešenjski načrt.
2861 V četrti prošnji izražamo z besedami “daj nam” v občestvu s svojimi brati svoje sinovsko zaupanje v našega nebeškega Očeta. “Naš kruh” označuje zemeljsko hrano, ki je nam vsem potrebna za naš obstoj, pomeni pa tudi kruh življenja: božjo besedo in Kristusovo telo. Prejemamo ga v božjem “danes” kot nujno potrebno, (nad-)bitnostno hrano gostije božjega kraljestva, ki jo evharistija anticipira.
2862 Peta prošnja prosi božjega usmiljenja za naše žalitve, božjega usmiljenja, ki more prodreti v naše srce edinole tedaj, če smo znali po Kristusovem zgledu in z njegovo pomočjo odpustiti svojim sovražnikom.
2863 Ko rečemo “Ne vpelji nas v skušnjavo”, prosimo Boga, naj nam ne dopusti kreniti po poti, ki vodi v greh. Ta prošnja prosi za Duha razločevanja in moči; prosi za milost čuječnosti in stanovitnosti do konca.
2864 V zadnji prošnji, “temveč reši nas hudega”, prosi kristjan s Cerkvijo Boga, naj pokaže zmago, ki jo je Kristus že dosegel – nad “vladarjem tega sveta”, satanom, angelom, ki se osebno upira Bogu in njegovemu odrešenjskemu načrtu.
2865 S sklepnim “Amen” izražamo svoj “zgôdi se” glede sedmerih prošenj: “Tako naj bo.”