2709 Kaj je notranja molitev (oraison)? Sv. Terezija odgovarja: “Notranja molitev (oraison mentale) po mojem mnenju ni nič drugega kakor najbolj notranje prijateljsko pomenkovanje, ko se pogosto od srca do srca pogovarjamo s tistim Bogom, za katerega vemo, da nas ljubi” (vida 8).

Notranja molitev išče tistega, “ki ga ljubi moja duša” (Vp 1,7; prim. Vp 3,1-4). To je Jezus in v njem Oče. Iščemo ga, ker je hrepeneti po njem vedno začetek ljubezni, in iščemo ga v čisti veri, tisti veri, ki stori, da se rodimo iz njega in živimo v njem. V notranji molitvi moremo tudi še premišljevati (meditirati), vendar se pogled usmerja na Gospoda.

2710 Izbira časa in trajanja notranje molitve je stvar odločanja volje, ki razkriva skrivnosti srca. Takšne molitve ne opravljamo takrat, kadar imamo čas: vzamemo si čas, da bi bili za Gospoda, s trdno odločitvijo, da mu ga ne bomo spotoma odvzeli, pa naj pridejo pri srečanju še takšne preizkušnje in suhota. Vedno ni mogoče premišljevati, vedno pa je mogoče vstopiti v notranjo molitev, neodvisno od zdravstvenega, delovnega in čustvenega stanja. Srce je kraj iskanja in srečevanja, v uboštvu in v veri.

2711 Vstop v notranjo molitev je podoben začetku evharistične liturgije: treba je “zbrati” srce, postaviti vse svoje bitje pod nagibanje Svetega Duha, prebivati v Gospodovem bivališču – to smo mi sami – prebuditi vero, da bi vstopili v navzočnost njega, ki nas čaka,da bi odvrgli svoje maske in obrnili svoje srce h Gospodu, ki nas ljubi, da tako sebe spet izročimo njemu kot daritev, ki jo je treba očistiti in preoblikovati.

2712 Notranja molitev je molitev božjega otroka, grešnika, ki mu je odpuščeno in ki privoli v sprejetje ljubezni, s katero je ljubljen in hoče nanjo odgovoriti s tem, da še bolj ljubi (prim. Lk 7,36-50; 19,1-10). Vendar pa ve, da je njegova ljubezen, katero vrača, tista, ki jo Duh izliva v njegovo srce, kajti vse je milost s strani Boga samega. Notranja molitev je ponižna in uboga prepustitev ljubeči Očetovi volji v vedno globljem zedinjenju z njegovim ljubljenim Sinom.

2713 Tako je notranja molitev najpreprostejši izraz skrivnosti molitve. Notranja molitev je dar, milost; moremo jo sprejeti samo v ponižnosti in uboštvu. Notranja molitev je razmerje zaveze, ki jo je Bog vzpostavil v dnu našega bitja (prim. Jer 31,33). Notranja molitev je občestvo (communio): presveta Trojica tukaj preoblikuje človeka, božjo podobo, in ga napravlja “sebi sličnega”.

2714 Notranja molitev je tudi v najodličnejšem pomenu poseben čas molitve. V notranji molitvi nam Oče daje, “da se po njegovem Duhu močno utrdimo v notranjem človeku, da Kristus po veri prebiva v naših srcih in da se ukoreninimo in utemeljimo v ljubezni” (prim. Ef 3,16-17).

2715 Konptemplacija je pogled vere, uprt na Jezusa. “Jaz zrem njega in on zre mene,” je rekel svojemu svetemu župniku kmet iz Arsa, ko je molil pred tabernakljem. Ta pozornost do Jezusa je odpoved “jazu”. Njegov pogled očiščuje srce. Luč Jezusovega pogleda razsvetli oči našega srca; ta luč nas uči vse gledati v luči njegove resnice in njegovega sočutja do vseh ljudi. Kontemplacija tudi usmerja svoj pogled na skrivnosti Kristusovega življenja. Tako nas uči “notranjega spoznanja Gospoda”, da bi ga bolj ljubili in bolj hodili za njim (sv. Ignacij, ex. spir. 104).

2716 Notranja molitev je poslušanje božje besede. To poslušanje še zdaleč ni nedejavno, marveč je poslušnost vere, brezpogojno sprejemanje služabnika in ljubeča privrženost otroka. Delež ima pri “da” Sina, ki je postal služabnik, in pri “zgodi se” njegove ponižne služabnice.

2717 Notranja molitev je molk, “podoba prihodnjega sveta” (sv. Izak iz Niniv, tract. myst. 66), ali “molčeča ljubezen” (sv. Janez od Križa). Besede v notranji molitvi niso govorjenje, temveč dračje, ki daje hrano ognju ljubezni. V tem molku, ki je za “zunanjega” človeka neznosen, nam Oče izreka svojo Besedo, ki se je učlovečila, trpela, umrla in vstala od mrtvih, in v tem molku sinovski Duh stori, da smo udeleženi pri Jezusovi molitvi.

2718 Takšna molitev je zedinjenje s Kristusovo molitvijo, kolikor daje, da smo udeleženi pri Kristusovi skrivnosti. Kristusovo skrivnost obhaja Cerkev v evharistiji, in Sveti Duh stori, da ta skrivnost živi v notranji molitvi z namenom, da bi se razodevala po dejavni ljubezni.

2719 Notranja molitev je občestvo ljubezni, ki prinaša Življenje za mnoge, kolikor privoli, da ostane v noči vere. Pashalna noč vstajenja gre skoz noč smrtnega boja in groba. To so ti trije pomembni časi Jezusove ure, in Jezusov Duh (ne pa “meso, ki je slabotno”) stori, da ti časi živijo v notranji molitvi. Treba je privoliti, da ostanemo “eno uro budni” z Jezusom (prim. Mt 26,40).

NA KRATKO

2720 Cerkev vabi vernike k redni molitvi, ki obsega: vsakdanje molitve, bogoslužne ure, nedeljsko evharistijo, praznike liturgičnega leta.

2721 Krščansko izročilo obsega tri pomembnejše izraze molitvenega življenja: ustno molitev, premišljevanje in notranjo molitev. Vsem trem je skupno to, da se srce zbere.

2722 Ustna molitev, ki temelji na zedinjenju telesa in duše v človeški naravi, pridružuje notranji molitvi srca telo, kakor je to delal Kristus, ko je molil k svojemu Očetu in naučil svoje učence “Oče naš”.

2723 Premišljevanje je molitveno iskanje, ki spravlja v dejavnost misel, domišljijo, čustva in hrepenenje. Za cilj ima verujočo prisvojitev tega, o čemer razmišlja, in sooča to s stvarnostjo našega življenja.

2724 Notranja molitev je preprost izraz skrivnosti molitve. Takšna molitev je pogled vere, uprt na Jezusa, poslušanje božje besede, molčeča ljubezen. Takšna molitev uresničuje zedinjenje s Kristusovo molitvijo, kolikor nam daje, da smo udeleženi pri Kristusovi skrivnosti.