514 Veliko stvari, ki zanimajo človeško radovednost v zvezi z Jezusom, ni v evangelijih. Skoraj nič ni povedanega o njegovem življenju v Nazaretu, in celo velik del njegovega javnega življenja ni opisan (prim. Jn 20,30). To, kar je bilo zapisano v evangelijih, je bilo zapisano, “da bi vi verovali, da je Jezus Kristus Božji Sin, in da bi po veri imeli življenje v njegovem imenu” (Jn 20,31).
515 Evangelije so napisali ljudje, ki so bili med prvimi, ki so vero sprejeli (prim. Mr 1,1; Jn 21,24), in ki jo hočejo deliti z drugimi. Ko so v veri spoznali, kdo je Jezus, so mogli videti in pokazati sledove njegove skrivnosti v vsem njegovem zemeljskem življenju. Od plenic pri njegovem rojstvu (prim. Lk 2,7) do kisa v njegovem trpljenju (prim. Mt 27,48) in do prtiča ob njegovem vstajenju (prim. Jn 20,7), vse je v Jezusovem življenju znamenje njegove skrivnosti. Prek njegovih kretenj, njegovih čudežev, njegovih besed je bilo razodeto, da “v njem prebiva telesno vsa polnost božanstva” (Kol 2,9). Njegova človeškost se tako izkazuje kot “zakrament”, se pravi znamenje in orodje njegovega božanstva in odrešenja, ki ga prinaša: kar je bilo vidnega v njegovem zemeljskem življenju, je vodilo k nevidni skrivnosti njegovega božjega sinovstva in odrešenjskega poslanstva.
Skupne poteze Jezusovih skrivnosti
516 Vse Kristusovo življenje je razodevanje Očeta: njegove besede in njegova dejanja, njegov molk in njegovo trpljenje, njegov način bivanja in govorjenja. Jezus more reči: “Kdor vidi mene, vidi Očeta” (Jn 14,9), Oče pa: “Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte” (Lk 9,35). Ker se je naš Gospod učlovečil, da bi izpolnil Očetovo voljo (prim. Heb 10,5-7), zato nam tudi najmanjše poteze njegovih skrivnosti razodevajo “božjo ljubezen do nas” (1 Jn 4,9).
517 Vse Kristusovo življenje je skrivnost odrešenja. Odrešenje nam prihaja predvsem prek krvi križa (prim. Ef 1,7; Kol 1,13-14; 1 Pt 1,18-19), toda ta skrivnost je na delu v vsem Kristusovem življenju: že v njegovem učlovečenju, s katerim nas, ko sam postane ubog, obogati s svojim uboštvom (prim. 2 kor 8,9); v njegovem skritem življenju, ki s svojo pokorščino (prim. Lk 2,51) zadoščuje za našo nepokorščino; v njegovi besedi, ki očiščuje njegove poslušalce (prim. Jn 15,3); v njegovih ozdravljanjih in izganjanjih hudih duhov, ko “je prevzel naše slabosti in si nadel naše bolezni” (Mt 8,17; prim. Iz 53,4); v njegovem vstajenju, s katerim nam podarja opravičenje (prim. Rim 4,25).
518 Vse Kristusovo življenje je skrivnost rekapitulacije (zedinjevanja v eni glavi). Vse, kar je Jezus storil, govoril in trpel, je imelo namen znova postaviti padlega človeka v njegovo prvotno poklicanost:
Ko se je učlovečil in postal človek, je povzel v sebi kot glavi dolgo človeško zgodovino in nam priskrbel odrešenje v povzetku, tako da smo tisto, kar smo bili izgubili v Adamu, se pravi to, da smo po božji podobi in sličnosti, znova prejeli v Kristusu Jezusu (sv. Irenej, haer. 3,18,1). Vrh tega je Kristus šel skoz vse življenjske dobe, da je s tem vsem ljudem vrnil občestvo z Bogom (pr.t. 3,18,7; prim. 2,22,4).
Naše občestvo z Jezusovimi skrivnostmi
519 Celotno Kristusovo bogastvo “je namenjeno vsakemu človeku in je dobrina za vse” (RH 11). Kristus ni živel svojega življenja sam zase, ampak za nas, od svojega učlovečenja “zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja” do svoje smrti “za naše grehe” (1 Kor 15,39) in svojega vstajenja “za naše opravičenje” (Rim 4,25). Tudi še sedaj je “naš zagovornik pri Očetu” (1 Jn 2,1), kjer “vedno živi, da za nas posreduje” (Heb 7,25). Z vsem tistim, kar je za nas živel in trpel enkrat za vselej, za vedno ostaja “za nas pred božjim obličjem” (Heb 9,24).
520 V vsem svojem življenju se Jezus izkazuje kot naš vzor (prim. Rim 15,5; Flp 2,5): on je tisti “popolni človek” (CS 38), ki nas vabi, da postanemo njegovi učenci in hodimo za njim: s svojim ponižanjem nam je dal zgled za posnemanje (prim. Jn 13,15), s svojo molitvijo priteguje k molitvi (prim. Lk 11,1), s svojim uboštvom kliče, naj prostovoljno sprejemamo pomanjkanje in preganjanja (prim. Mt 5,11-12).
521 Vse, kar je Kristus živel, stori, da bi mi mogli to živeti v njem in da bi on to živel v nas. “Božji Sin se je s svojim učlovečenjem na neki način združil z vsakim človekom” (CS 22,2). Poklicani smo, da naj bomo popolnoma eno z njim; to, kar je on živel v svojem mesu za nas in kot naš vzor, nam je priobčil kot udom svojega telesa:
Nadaljevati in dopolnjevati moramo v sebi Jezusova stanja in skrivnosti ter ga pogosto prositi, da jih dovrši in dopolni v nas in v vsej svoji Cerkvi … Kajti Božji Sin namerava dati v delež in razprostraniti ter nadaljevati svoje skrivnosti v nas in v vsej svoji Cerkvi z milostmi, ki nam jo hoče naklanjati, in z učinki, ki jih hoče izvršiti v nas s svojimi skrivnostmi. In na ta način jih hoče dovršiti v nas (sv. Janez Eudes, regn.).