Predpodobe krsta v stari zavezi

1217 Pri bogoslužju velikonočne vigilije se Cerkev pri blagoslovu krstne vode slovesno spominja velikih dogodkov zgodovine odrešenja, ki so že vnaprej naznačevale skrivnost krsta:

Gospod Bog, po zakramentalnih znamenjih čudovito učinkuje tvoja nevidna moč. Na različne načine si pripravil vodo, da bi izražala krstno milost. (RiM, velikonočna vigilija, blagoslov krstne vode)

1217 Od začetka sveta je voda, ta preprosta in čudovita stvar, vir življenja in rodovitnosti. Sveto pismo pravi, da je božji Duh vel nad vodami (prim. 1 Mz 1,2).

Tako je božji Duh že ob začetku sveta plaval nad vodami, da bi voda že tedaj prejela posvečevalno moč (RiM, vel. vig., blag. krst. vode).

1219 Cerkev je gledala v Noetovi ladji predpodobo odrešenja, ki ga podeljuje krst. V njej se jih je namreč “po vodi rešilo le malo, natančno osem ljudi” (1 Pt 3,20):

Neke vrste prerojenje si nakazal tudi v vesoljnem potopu, ko se je po skrivnosti iste prvine končala pregreha in začela krepost (prav tam).

1220 Če voda iz studenca simbolizira življenje, pa je voda iz morja simbol smrti. Zaradi tega je voda mogla biti podoba skrivnosti križa. Po tej simboliki naznačuje krst združenje s Kristusovo smrtjo.

1221 Predvsem prehod prek Rdečega morja, resnična osvoboditev Izraela iz egiptovske sužnosti, napoveduje osvoboditev, ki je učinek krsta:

Potem si popeljal Abrahamove sinove po suhi poti prek Rdečega morja, da bi ljudstvo, rešeno faraonove sužnosti, bilo podoba krščenega ljudstva (prav tam).

1222 Končno je predpodoba krsta prehod čez Jordan, s katerim je božje ljudstvo prejelo v dar deželo, ki je bila obljubljena Abrahamovim potomcem in ki je podoba večnega življenja. Obljuba te blažene dediščine se izpolnjuje v novi zavezi.

Kristusov krst

1223 Vse predpodobe stare zaveze najdejo svojo izpolnitev v Jezusu Kristusu. Jezus začenja svoje javno delovanje, potem ko se je dal krstiti sv. Janezu Krstniku v Jordanu (prim. Mt 3,13), in po svojem vstajenju izroča apostolom tole poslanstvo: “Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih spolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal!” (Mt 28,19-20; prim. Mr 16,15-16).

1224 Naš Gospod se je prostovoljno podredil krstu sv. Janeza, namenjenemu grešnikom, da je spolnil “vso pravico” (Mt 3,15). To Jezusovo dejanje je razkritje njegovega “izničenja” (prim. Flp 2,7). Duh, ki je plaval nad vodami prvega stvarjenja, pride zdaj nad Kristusa kakor za predigro novega stvarjenja, in Oče razodene Jezusa kot svojega “ljubljenega Sina” (prim. Mt 3,16-17).

1225 V svoji veliki noči (pashi) je Kristus odprl vsem ljudem izvire krsta. Res je že prej govoril o svojem trpljenju, ki ga bo prestajal v Jeruzalemu, kot o “krstu”, s katerim mora biti krščen (prim. Mr 10,38 Lk 12,50). Kri in voda, ki sta pritekli iz prebodene strani križanega Jezusa (prim. Jn 19,34), sta podobi krsta in evharistije, zakramentov novega življenja (prim. Jn 5,6- 8): od tedaj naprej se je mogoče roditi “iz vode in Duha” za vstop v božje kraljestvo (Jn 3,5).

Poglej, kje si bil krščen, odkod prihaja krst, če ne s Kristusovega križa, iz Kristusove smrti. Tu je vsa skrivnost: on je trpel zate. V njem si odkupljen, v njem si odrešen. (sv. Ambrož, Sacr. 2,6)

Krst v Cerkvi

1226 Od binkoštnega dne dalje je Cerkev obhajala in delila sveti krst. Tako izjavlja sv. Peter množici, ki jo je njegova pridiga pretresla: “Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se da v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha” (Apd 2,38). Apostoli in njihovi sodelavci ponudijo krst vsakomur, ki veruje v Jezusa: Judom, bogaboječim in poganom (prim. Apd 2,41; 8,12-13; 10,48; 16,15). Krst vedno nastopa kot vezan na vero: “Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!” pravi sv. Pavel svojemu ječarju v Filipih. In pripoved nadaljuje: Ječar se je pri priči “dal krstiti z vso svojo družino” (Apd 16,31-33).

1227 Po sv. apostolu Pavlu se verujoči s krstom pridruži Kristusovi smrti; pokopan je in vstane skupaj z njim:

Ali mar ne veste, da smo bili vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, krščeni v njegovo smrt? S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus po veličastnem Očetovem posegu vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novega življenja” (Rim 6,3-4; prim. Kol 2,12).

Tisti, ki so krščeni, so “oblekli Kristusa” (Gal 3,27). Po Svetem Duhu je krst kopel, ki očiščuje, posvečuje in opravičuje (prim. 1 Kor 6,11; 12,13).

1228 Krst je torej vodna kopel, po kateri “neminljivo seme” božje besede rodi svoj oživljajoči učinek (prim. 1 Pt 1,23; Ef 5,26). Sv. Avguštin pravi o krstu: “Accedit verbum ad elementum, et fit Sacramentum – Beseda se pridruži prvini, in se uresniči zakrament” (Ev. Jo. 80,3).