758 Če naj se poglobimo v skrivnost Cerkve, je primerno, da najprej razmišljamo o njenem izvoru v zamisli presvete Trojice in o postopnem uresničevanju te zamisli v zgodovini.

V Očetovem srcu porojena zamisel

759 “Večni Oče je po docela svobodnem, skrivnostnem načrtu svoje modrosti in dobrote ustvaril vesoljni svet. Sklenil je dvigniti ljudi k deležnosti pri božjem življenju”. K temu življenju kliče v svojem Sinu vse ljudi: “Tiste, ki verujejo v Kristusa, je sklenil sklicati v sveto Cerkev”. Ta “božja družina” se po Očetovi previdnosti stopnjema vzpostavlja in realizira skozi obdobja človeške zgodovine: dejansko je Cerkev “bila že od začetka sveta napovedana v predpodobah, čudovito pripravljena v zgodovini izraelskega ljudstva in v stari zavezi, ustanovljena v poslednjih časih in razglašena z izlitjem Svetega Duha. Ob koncu vekov pa bo ta Cerkev dosegla dovršitev v poveličanju” (C 2).

Cerkev – napovedana od začetka sveta

760 “Svet je bil ustvarjen zaradi Cerkve”, so govorili kristjani prvih časov (Hermas, vis. 2,4,1; prim. Aristid, apol. 16,6; Justin, apol. 2,7). Bog je ustvaril svet zaradi tega, da bi mu dal delež pri svojem božjem življenju, pri občestvu božjega življenja, ki se uresničuje po “zbiranju” ljudi v Kristusu, to je po Cerkvi. Cerkev je cilj vsega ustvarjenega (prim. sv. Epifanij, haer. 1,1,5) in celo bridke dogodke, kakor sta bila padec angelov in človekov greh, je Bog dopustil samo kot priložnost in sredstvo za to, da bi razvil celotno moč svoje roke, vso mero ljubezni, ki jo je hotel podariti svetu:
Kakor je božja volja dejanje in kakor se imenuje svet, tako je njegova namera odrešenje in zveličanje ljudi in ta namera se imenuje Cerkev (Klemen Aleksandrijski, paed. 1,6).

Cerkev – pripravljena v stari zavezi

761 Zbiranje božjega ljudstva se začne takoj v trenutku, ko je greh porušil občestvo ljudi z Bogom in med njimi samimi. Zbiranje Cerkve je tako rekoč božji odziv na kaos, ki ga je povzročil greh. To novo zedinjevanje se uresničuje na skrivnem znotraj vseh ljudstev: “(Bogu) je v vsakem narodu všeč, kdor se ga boji in pravično ravna” (Apd 10,35; prim. C 9; 13; 16).

762 Daljna priprava na zbiranje božjega ljudstva se začne s tem, ko Bog pokliče Abrahama in mu obljubi, da bo postal oče številnega ljudstva (prim. 1 Mz 12,2; 15,5-6). Neposredna priprava se začne z izvolitvijo Izraela kot božjega ljudstva (prim. 2 Mz 19,5- 6; 5 Mz 7,6). Izrael mora na osnovi svoje izvoljenosti biti znamenje prihodnjega zbiranja vseh narodov prim. Iz 2,2-5; Mih 4,1-4). Toda že preroki obtožujejo Izraela, da je prelomil zavezo in se vedel kakor hotnica (prim. Oz 1; Iz 1,2-4; Jer 2; itd.). Preroki napovedujejo novo in večno zavezo (prim. Jer 31,31-34; Iz 55,3). “To novo zavezo je ustanovil Kristus” (C 9).

Cerkev je ustanovil Jezus Kristus

763 Sinovo delo je, da v polnosti časov uresniči odrešenjski načrt svojega Očeta; prav zaradi tega je bil “poslan” (prim. C 3; M 3). “Gospod Jezus je začel svojo Cerkev z oznanjevanjem blagovesti, to je prihoda božjega kraljestva, pred veki obljubljenega v Svetem pismu” (C 5). Da bi Kristus izpolnil Očetovo voljo, je vzpostavil začetek nebeškega kraljestva na zemlji. Cerkev je “v skrivnosti že pričujoče Kristusovo kraljestvo” (C 3).

764 “To kraljestvo sije ljudem iz Kristusove besede, njegovih dejanj in njegove navzočnosti” (C 5). Sprejeti Jezusovo besedo pomeni “sprejeti božje kraljestvo” (pr. t.). Kal in začetek kraljestva je “mala čreda” (Lk 12,32) tistih, ki jih je Jezus pričel sklicevat okoli sebe in jim je sam pastir (prim. Mt 10,16; 26,31; Jn 10,1-21). Ti sestavljajo resnično Jezusovo družino (prim. Mt 12,49). Tiste, ki jih je tako zbral okoli sebe, je učil novega “načina življenja in delovanja”, a naučil jih je tudi posebno molitev (prim. Mt 5-6).

765 Gospod Jezus je svoji skupnosti dal sestavo, ki bo ostala prav do popolne dovršitve božjega kraljestva. Sem spada predvsem izvolitev dvanajsterih s Petrom kot njihovo glavo (prim. Mr 3,14-15). Ti so kot predstavniki dvanajsterih Izraelovih rodov (prim. Mt 19,28; Lk 22,30) temeljni kamni novega Jeruzalema (prim. Raz 21,12-14). Dvanajsteri (prim. Mr 6,7) in drugi učenci (prim. Lk 10,1-2) imajo delež pri Kristusovem poslanstvu, pri njegovi oblasti, a tudi njegovi usodi (prim. Mt 10,25; Jn 15,20). Z vsemi temi dejanji je Kristus pripravljal in gradil svojo Cerkev.

766 Rodila pa se je Cerkev prvenstveno iz popolne Kristusove daritve za naše odrešenje, daritve, ki je bila anticipirana (vnaprej izvršena) v postavitvi evharistije, uresničena pa je bila na križu. “Kri in voda, ki sta pritekli iz odprte strani križanega Jezusa”, sta “znamenje začetka in rasti Cerkve” (C 3). “Iz strani Kristusa, na križu zaspalega, izvira čudoviti zakrament vse Cerkve” (B 5). Kakor je bila Eva izoblikovana iz strani zaspalega Adama, tako se je Cerkev rodila iz prebodenega srca Jezusa Kristusa, umrlega na križu (prim. sv. Ambrož, luc. 2,85-89).

Cerkev stopi v javnost s prihodom Svetega Duha

767 “Ko je Sin dokončal delo, ki mu ga je Oče zaupal, da ga izvrši na zemlji, je bil na binkoštni dan poslan Sveti Duh, da bi neprestano posvečeval Cerkev” (C 4). Tedaj se je Cerkev “pred množico javno pokazala in evangelij se je z oznanjevanjem začel širiti med narodi” (M 4). Ker je Cerkev “sklicevanje” (zbiranje) vseh ljudi k odrešenju in zveličanju, je po sami svoji naravi misijonarska: Kristus jo pošilja med vse narode, da bi jih napravila za njegove učence (prim. Mt 28,19-20; M 2; 5-6).

768 Da bi Sveti Duh uresničil to, za kar je poslan, v ta namen “obdarja in vodi Cerkev z različnimi hierarhičnimi in karizmatičnimi darovi” (C 4). “Zato Cerkev, ki je obdarjena z darovi svojega ustanovitelja in se zvesto drži njegove zapovedi ljubezni, ponižnosti in zatajevanja, prejema poslanstvo, da oznanjuje in vzpostavlja Kristusovo in božje kraljestvo med vsemi narodi. Tako je Cerkev na zemlji kal in začetek tega kraljestva” (C 5).

Cerkev – dovršena v slavi

769 “Cerkev … bo dosegla dovršitev šele v nebeški slavi” (C 48), ob poveličani Kristusovi vrnitvi. Do onega dne “Cerkev nadaljuje svoje romanje med preganjanji sveta in tolažbami Boga” (sv. Avguštin, civ. 18,51; prim. C 8). Tukaj na zemlji je – tega se zaveda – v izgnanstvu, oddaljena od Gospoda (prim. 2 Kor 5,6; C 6), in hrepeni po popolnem prihodu božjega kraljestva, po tisti uri, ko bo “zedinjena s svojim Kraljem v slavi” (C 5). Dovršitev Cerkve in prek nje dovršitev sveta v poveličanju se ne bo uresničila brez velikih preskušenj. Šele takrat “se bodo … v vesoljni Cerkvi zbrali pri Očetu vsi pravični od Adama dalje, od pravičnega Abela do zadnjega izvoljenca” (C 2).