1517 Bolniško maziljenje je, kakor vsi drugi zakramenti, liturgično in skupnostno obhajanje (prim. B 27), ki se opravlja v družini, v bolnišnici ali v cerkvi, za enega samega bolnika ali za celo skupino bolnikov. Zelo primerno je, da ga vključimo v obhajanje evharistije, spomina Gospodove velike noči. Če okoliščine svetujejo, more pred bolniškim maziljenjem biti zakrament pokore, po maziljenju pa zakrament evharistije. Kot zakrament Kristusove velike noči (pashe) bi morala evharistija biti vedno zadnji zakrament zemeljskega romanja, “popotnica” za “prehod” k večnemu življenju.

1518 Besede in zakrament sestavljata neločljivo celoto. Bogoslužje besede, ki ga uvaja dejanje spokornosti, začenja obhajanje. Kristusove besede in pričevanje apostolov obudijo vero bolnika in skupnosti, da prosijo Gospoda za moč njegovega Duha.

1519 Obhajanje zakramenta obsega v glavnem naslednje prvine: “starešine Cerkve” (Jak 5,14) položijo – v tihoti – roke na bolnike; v veri Cerkve molijo nad bolniki (prim Jak 5,15): to je temu zakramentu lastna epikleza; izvršijo maziljenje z oljem, ki ga je, če mogoče, blagoslovil škof.
Ta bogoslužna dejanja nakazujejo, kakšno milost podeljuje ta zakrament bolnikom.