III. Ena sama vera

172 Skozi stoletja Cerkev prek tolikerih jezikov, kultur, ljudstev in narodov ne neha izpovedovati svoje edine vere, ki jo je prejela od enega samega Gospoda in predajala naprej z enim samim krstom, zakoreninjena v prepričanju, da imajo vsi ljudje samo enega Boga in Očeta (prim. Ef 4,4-6). Sv. Irenej Lyonski, priča te vere, izjavlja:

173 “Čeprav je namreč Cerkev razpršena po vsem svetu prav do skrajnih koncev zemlje, ko je od apostolov in njihovih učencev prejela vero (...) ohranja to oznanjevanje in to vero, kakor da bi prebivala samo v eni hiši; Cerkev to veruje na isti način, kakor da bi imela samo eno dušo in samo eno srce; in Cerkev to oznanja, to uči in to predaja naprej z enodušnim glasom, kakor da bi imela samo ena usta” (haer. 1,10,1-2).

174 “Kajti četudi se jeziki po širnem svetu razlikujejo med seboj, je vsebina izročila ena in ista. In niti Cerkve, osnovane v Germaniji, nimajo druge vere ali drugega izročila, niti Cerkve pri Ibercih niti Cerkve pri Keltih, niti Cerkve Vzhoda, Egipta, Libije, niti Cerkve, ki so osnovane v središču sveta …” (pr.t.). “Oznanilo Cerkve je torej resnično in trdno, ker se pri njej razkriva samo ena pot odrešenja po vsem svetu” (pr.t., 5,20,1).

175 “To vero, ki smo jo prejeli od Cerkve, skrbno ohranjamo, kajti po delovanju božjega Duha se kakor dragocen zaklad, zaprt v odlični posodi, neprenehoma pomlaja in stori, da se pomlaja tudi posoda sama, ki vero vsebuje” (pr.t., 3,24,1).

NA KRATKO

176 Vera je osebnostna privrženost celotnega človeka Bogu, ki se razodeva. Vera vključuje pritrditev razuma in volje razodetju, v katerem je Bog s svojimi dejanji in besedami razkril sam sebe.

177 “Verovati” se torej nanaša na dvoje: na osebo in na resnico; na resnico prek zaupanja v osebo, ki to resnico zatrjuje.

178 Verovati smo dolžni samo v Boga, Očeta, Sina in Svetega Duha, v nikogar drugega ne.

179 Vera je nadnaravni božji dar. Za vero potrebuje človek notranjo pomoč Svetega Duha.

180 “Verovati” je zavestno in svobodno človeško dejanje, ki se sklada z dostojanstvom človeške osebe.

181 “Verovati” je cerkvenostno dejanje. Vera Cerkve prehiteva, poraja, nosi in nahranja našo vero. Cerkev je mati vseh verujočih. “Nihče ne more imeti Boga za Očeta, ki nima Cerkve za mater” (sv. Ciprijan, unit. eccl.: PL 4,503A).

182 “Verujemo vse tisto, kar je vsebovano v napisani ali izročeni božji besedi in kar Cerkev kot od Boga razodeto predlaga v verovanje” (Vblj 20).

183 Vera je potrebna za zveličanje. Gospod sam to zatrjuje: “Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan, kdor pa ne bo veroval, bo obsojen” (Mr 16,16).

184 “Vera je predokus blaženega spoznanja, ki nas bo naredilo blažene v prihodnjem življenju” (sv. Tomaž Akv., comp. 1,2).

CREDO

APOSTOLSKA VEROIZPOVED

Verujem v Boga Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje. In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega; ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device; trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen; šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal; šel v nebesa,
sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega; od ondod bo prišel sodit žive in mrtve. Verujem v Svetega Duha; sveto katoliško Cerkev, občestvo svetnikov; odpuščanje grehov; vstajenje mesa in večno življenje. Amen.

NICEJSKO-CARIGRAJSKA VEROIZPOVED

Verujem v enega Boga, Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje, vseh vidnih in nevidnih stvari. In v enega Gospoda Jezusa Kristusa, edinorojenega Sina božjega. Ki je rojen pred vsemi veki in je Bog od Boga, Luč od Luči, pravi Bog od pravega Boga. Rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom in je po njem vse ustvarjeno. Ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja prišel iz nebes. In se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek. Bil je tudi križan za nas, pod Poncijem Pilatom je trpel in bil v grob položen.
In tretji dan je od mrtvih vstal, po pričevanju Pisma. In je šel v nebesa, sedi na Očetovi desnici. In bo spet prišel v slavi sodit žive in mrtve; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.
Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja. Ki izhaja iz Očeta (in Sina). Ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo. Ki je govoril po prerokih.
In (v) eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev. Priznavam en krst v odpuščanje grehov. In pričakujem vstajenja mrtvih in življenja v prihodnjem veku. Amen.