1897 “Življenje v družbi ne more biti urejeno in plodno, če je ne vodijo ljudje, ki jim je zakonito podeljena oblast in ki zagotavljajo varstvo institucij in zadovoljivo skrbijo za skupno blaginjo” (Pt 46).
“Oblast” (avtoriteto) imenujemo družbeni položaj, v moči katerega osebe ali institucije dajejo zakone in odredbe ljudem in pričakujejo od njih pokorščino.

1898 Vsaka človeška skupnost potrebuje oblast, ki naj jo vodi (prim. Leon XIII. enc. “Immortale Dei”; enc. “Diuturnum illud”). Oblast ima temelj v človeški naravi. Potrebna je za enotnost države (družbe). Njena vloga je v tem, da kolikor mogoče zagotovi skupni blagor družbe.

1899 Oblast, ki jo zahteva nravni red, izhaja od Boga: “Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. Kdor se torej upira oblasti, se upira redu, ki ga je določil Bog. Tisti, ki se upirajo, si bodo nakopali obsodbo” (Rim 13,1-2; prim. 1 Pt 2,13-17).

1900 Dolžnost pokorščine nalaga vsem, da izkazujejo oblasti časti, ki ji gredo, in da osebam, ki opravljajo odgovorno službo, izkazujejo spoštovanje in v skladu z njihovimi zaslugami hvaležnost in dobrohotnost.

Izpod peresa papeža sv. Klemena Rimskega imamo najstarejšo molitev Cerkve za politično oblast (prim. že 1 Tim 2,1-2):

“Dodeli jim, Gospod, zdravje, mir, slogo, trdnost, da bodo brez ovire vršili oblast, ki si jim jo dal. Ti, Gospod, nebeški kralj vekov, daješ človeškim sinovom slavo, čast in oblast nad vsem, kar je na zemlji. Ti, Gospod, ravnaj njihove sklepe, kakor je prav in všeč tvojim očem, da bodo v miru in krotkosti pobožno izvrševali oblast, ki si jim jo ti dal, in dosegli tvoje usmiljenje” (Kor. 61,1-2).

1901 Če oblast kaže na red, ki ga je določil Bog, pa “je določitev državne ureditve in izbira voditeljev prepuščena svobodnemu odločanju državljanov” (CS 74,3).
Različnost političnih ureditev je nravno dopustna, da le prispevajo k zakonitemu blagru skupnosti, ki jih sprejema. Ureditve, katerih narava je v nasprotju z naravno postavo, javnim redom in temeljnimi pravicami ljudi, ne morejo ostvarjati skupnega blagra narodov, katerim so se vsilile.

1902 Oblast svoje nravne zakonitosti ne črpa sama iz sebe. Ne sme ravnati despotsko (samovoljno), marveč mora delati za skupni blagor kot “nravna sila, ki sta ji za podlago svoboda in zavest, da nosi breme odgovornosti” (CS 74, 2):
Človeška postavodaja ima naravo postave, kolikor je skladna s pravim razumom; od tod je jasno, da izvira iz večne postave. Kolikor bi se oddaljila od razuma, bi jo bilo treba razglasiti za krivično; kajti tedaj bi ji ne pripadala narava postave, marveč bi bila oblika nasilja (sv. Tomaž Akvinski, s.th. 1-2,93,3, ad 2).

1903 Izvrševanje oblasti je zakonito samo, če si prizadeva za skupni blagor zadevne skupine in če za dosego tega blagra uporablja moralno dovoljena sredstva. Če se zgodi, da voditelji izdajo krivične zakone ali da ukrepajo v nasprotju z nravnim redom, te odločitve ne morejo obvezovati v vesti. “V takem primeru oblast preneha biti to, kar je, in se izrodi v zatiranje” (Pt 51).

1904 “V ta namen je bolje, da je vsaka oblast do druge oblasti ter pristojnih področij primerno opredeljena in se drži v pravih mejah. Od tod načelo 'pravne države’, v kateri vrhovna oblast pripada zakonu, ne pa samovolji ljudi” (CA 44).