Vera je milost

153 Ko sv. Peter izpove, da je Jezus Kristus, Sin živega Boga, mu Jezus pojasni, da mu to razodetje ni prišlo iz “mesa in krvi”, temveč od “mojega Očeta, ki je v nebesih” (Mt 16,17; prim. Gal 1,15; Mt 11,25). Vera je božji dar, nadnaravna krepost, ki jo vlije Bog. “Da pride do take vere, je potrebna predhodna in pomagajoča božja milost ter notranja podpora Svetega Duha, ki naj nagiblje srce in ga obrača k Bogu, odpira duha in 'vsem daje lahkoto, da resnici pritrdijo in jo z vero sprejmejo’” (BR 5).

Vera je človekovo dejanje

154 Samo po milosti in z notranjo pomočjo Svetega Duha je mogoče verovati. Nič manj resnično je, da je vera pristno človeško dejanje. Zaupati Bogu in držati se resnic, ki jih je razodel, ne nasprotuje ne človekovi svobodi ne njegovemu razumu. Že v človeških odnosih ne nasprotuje našemu lastnemu dostojanstvu, če verjamemo to, kar nam drugi ljudje povedo o sebi in svojih namenih, in če zaupamo njihovim obljubam (na primer ko se mož in žena poročita), da bi tako vstopili v medsebojno občestvo. Potemtakem je toliko manj nasprotujoče našemu dostojanstvu, če “Bogu, ki se razodeva, izkazujemo z vero popolno pokorščino razuma in volje” (1. vat. koncil: DS 3008) ter vstopimo tako v notranje občestvo z njim.

155 V veri sodelujeta človeški razum in volja z božjo milostjo: “Credere est actus intellectus assentientis veritati divinae ex imperio voluntatis a Deo motae per gratiam – Verovati je dejanje razuma, ki pritrdi božji resnici na ukaz volje, ki jo Bog nagiblje z milostjo” (sv. Tomaž Akv., s.th. 2-2,2,9; prim. 1 Vat: DS 3010).

Vera in razum

156 Nagib (motiv) za to, da verujemo, ni dejstvo, da se razodete resnice kažejo kot resnične in umljive v luči našega naravnega razuma. Mi verujemo “zaradi avtoritete samega Boga, ki se razodeva in ki se ne more motiti in ne nas varati”. “Da bi pa bila navzlic temu pokorščina naše vere skladna z razumom, je hotel Bog notranji pomoči Svetega Duha pridružiti zunanje dokaze svojega razodetja” (pr.t., DS 3009). Tako so čudeži Jezusa Kristusa in svetnikov (prim. Mr 16,20; Heb 2,4), prerokbe, širjenje in svetost Cerkve, njena plodovitost in trdnost “popolnoma zanesljiva znamenja božjega razodetja, primerna umevanju vseh”, in “motivi (nagibi) verodostojnosti”, ki kažejo, da “pritrditev vere nikakor ni kak slep vzgib srca” (1. vat. koncil: DS 3008-3010).

157 Veri pripada gotovost, večja gotovost kakor pa vsakemu človeškemu spoznanju, kajti vera se opira na samo besedo Boga, ki ne more lagati. Res je, razodete resnice se morejo človeškemu razumu in človeškemu izkustvu zdeti temne, toda “gotovost, ki jo daje božja luč, je večja od tiste, ki jo daje luč naravnega razuma” (sv. Tomaž Akv., s.th. 2-2,171,5, obj. 3). “Deset tisoč težav ne more povzročiti niti enega dvoma” (Newman, apol.).

158 “Vera išče umevanja” (sv. Anzelm, prosl. proem.): nekaj neločljivega od vere je, da verujoči hrepeni po tem, da bi bolje spoznal tistega, v katerega je postavil svoje zaupanje, in bolje razumel to, kar je razodel: globlje spoznanje bo s svoje strani klicalo po večji veri, bolj in bolj razžarjeni od ljubezni. Milost vere odpre “oči srca” (Ef 1,18) za živo umevanje vsebin razodetja, to se pravi celote božjega načrta in skrivnosti vere, njihove vezi med seboj in s Kristusom, središčem razodete skrivnosti. “Da bi pa umevanje razodetja postajalo vedno globlje, v ta namen isti Sveti Duh vero neprestano spopolnjuje s svojimi darovi” (BR 5). Tako po izreku sv. Avguština (serm. 43,7,9), “verujem, da bi umeval, in umevam, da bi bolje veroval”.

159 Vera in znanost. “Čeprav je vera nad razumom, vendar ne more biti nikoli resničnega nesoglasja med njima. Saj je isti Bog, ki razodeva skrivnosti in podarja vero, človeški duši dal tudi luč razuma. Bog pa ne more zanikati sam sebe, in resnica nikoli ne more biti v nasprotju z resnico” (1. vat. koncil: DS 3017). “Zato je treba reči: metodično raziskovanje na kateremkoli znanstvenem področju, če se vrši na resnično znanstveni način in v skladu s pravili nravnosti, nikdar ne bo v resnici nasprotovalo veri; saj svetne stvarnosti in stvarnosti vere izvirajo od istega Boga. Še več, kdor si ponižno in vztrajno prizadeva, da bi prodrl v skrivnosti stvarnosti, ga Bog, ki vse vzdržuje v bivanju in napravlja, da so to, kar so, tako rekoč vodi za roko, čeprav se človek tega ne zaveda” (CS 36,2).

Svoboda vere

160 Če naj bo odgovor vere človeški, ga mora človek dati “Bogu prostovoljno; nikogar torej ni dovoljeno proti njegovi volji siliti, naj se oklene vere. Dejanje vere je namreč že po svoji naravi prostovoljno” (VS 10; prim. ZCP, kan. 748, par 2). “Bog kliče ljudi, da mu služijo v duhu in resnici; zato jih to klicanje sicer obvezuje v vesti, prisili jih pa ne. (...) To se je v najvišji meri pokazalo v Kristusu Jezusu” (VS 11). Kajti Kristus je vabil k veri in k spreobrnjenju, nikakor pa ni prisiljeval. “Spričal je resnico, toda ni je hotel vsiliti tistim, ki so mu nasprotovali. Njegovo kraljestvo (...) raste z ljubeznijo, s katero na križ povišani Kristus vse ljudi priteguje k sebi” (VS 11).

Potrebnost vere

161 Verovati v Jezusa Kristusa in v tistega, ki ga je poslal za naše zveličanje je nujno potrebno za dosego tega zveličanja (prim. Mr 16,16; Jn 3,36; 6,40 idr.). “Ker 'brez vere ne moremo biti Bogu všeč’ (Heb 11,6) in dospeti do občestva njegovih sinov, zato ni brez te vere dosegel nikoli nihče opravičenja in nihče ne bo dosegel večnega življenja, 'če ne bo vztrajal do konca’/Mt 10,22; 24,13/” (1. vat. koncil: DS 3012; prim. tridentinski koncil: DS 1532).

Stanovitnost v veri

162 Vera je zastonjski, nezaslužen dar Boga človeku. Ta neprecenljivi dar moremo izgubiti. Sv. Pavel opozarja Timoteja: “Bojuj dober boj. Ohrani vero in dobro vest. Ker so to nekateri zavrgli, so v veri doživeli brodolom” (1 Tim 1,18-19). Da bi živeli, rastli in do konca vztrajali v veri, moramo le-to nahranjati z božjo besedo; prositi moramo Gospoda, da jo pomnožuje (prim. Mr 9,24; Lk 17,5; 22,32); vera mora “delovati po ljubezni” (Gal 5,6; prim. Jak 2,14- 26), biti prepojena z upanjem (prim. Rim 15,13) in zakoreninjena v veri Cerkve.

Vera – začetek večnega življenja

163 Vera nam daje vnaprej okušati veselje in luč blaženega gledanja, ki je cilj našega zemeljskega popotovanja. Gledali bomo takrat Boga “iz obličja v obličje” (1 Kor 13,12), “takšnega, kakršen je” (1 Jn 3,2). Vera je torej že začetek večnega življenja:
Medtem ko sedaj zremo blagoslove vere kakor odsev v ogledalu, je to tako, kakor da bi že imeli v posesti čudovite reči, o katerih nam vera zagotavlja, da jih bomo nekoč uživali. (sv. Bazilij, Spir. 15,36; prim. sv. Tomaž Akv., s.th. 2-2,4,1).

164 Sedaj pa “potujemo v veri, ne v gledanju” (2 Kor 5,7), in spoznavamo Boga “v ogledalu, megleno, (...) nepopolno” (1 Kor 13,12). Sijoča od Njega, v katerega veruje, je vera pogosto živeta v temini. Vera more biti postavljana na preizkušnjo. Svet, v katerem živimo, se pogosto zdi zelo daleč od tega, kar nam zagotavlja vera; izkustva zla in trpljenja, krivic in smrti se zdi, da govorijo zoper evangelij; omajati morejo vero in postati zanjo skušnjava.

165 Moramo se torej obračati k pričam vere: k Abrahamu, ki je veroval in “upal proti upanju” (Rim 4,18); k Devici Mariji, ki je “na romanju vere” (C 58) šla prav do vstopa v “noč vere” (Janez Pavel II., RM 18), ko se je zedinila s trpljenjem svojega Sina na križu in z nočjo njegovega groba; in tolikerim drugim pričam vere: “Ker nas obdaja tako velik oblak prič, tudi mi odstranimo vsakršno oviro in zapeljivi greh in vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka. Uprimo oči v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere” (Heb 12,2).