2767 Ta nerazdružljivi dar Gospodovih besed in Svetega Duha, ki jim daje življenje v srcu verujočih, je Cerkev prejemala in iz njega živela od začetkov. Prve skupnosti so molile Gospodovo molitev “trikrat na dan” (Nauk dvanajsterih apostolov 8,3) namesto “osemnajsterih blagoslovov”, ki so bili v navadi v judovski pobožnosti.
2768 Po apostolskem izročilu je Gospodova molitev bistveno zakoreninjena v liturgični molitvi.
Gospod nas uči, naj opravljamo svoje molitve skupno za vse svoje brate. Ne pravi namreč “moj Oče”, ki si v nebesih, temveč “naš” Oče, da bi bila naša molitev iz ene same duše, za celotno telo Cerkve (sv. Janez Zlatousti, hom. in Mt 19,4).
V vseh bogoslužnih izročilih je Gospodova molitev sestavni del velikih ur molitvenega bogoslužja. A njena cerkvenostna narava se jasno kaže predvsem v treh zakramentih krščanskega uvajanja:
2769 Pri krstu in birmi pomeni izročitev (“traditio”) Gospodove molitve novo rojstvo za božje življenje. Ker je krščanska molitev v tem, da govorimo Bogu prav z besedo Boga samega, se tisti, ki so “prerojeni po besedi živega Boga” (1 Pt 1,23), nauče klicati svojega Očeta z edino besedo, ki jo vedno usliši. In to odslej morejo storiti, kajti pečat maziljenja Svetega Duha je neizbrisno vtisnjen v njihovo srce, njihova ušesa, njihove ustnice, v celotno njihovo posinovljeno bitje. Zato se večina patrističnih razlag očenaša obrača na katehumene in novokrščence. Ko Cerkev moli Gospodovo molitev, je vedno ljudstvo “novorojenih” tisto, ki moli in prejema usmiljenje (prim. 1 Pt 2,1-10).
2770 V evharističnem bogoslužju nastopa Gospodova molitev kot molitev celotne Cerkve. Tu se razodeva njen polni smisel in njena učinkovitost. Postavljena je med anaforo (evharistično molitev) in obhajilni obred. Tako z ene strani povzema vse prošnje in priprošnje, ki so izražene v razvijanju epikleze, z druge strani trka na vrata gostije v božjem kraljestvu, ki jo zakramentalno obhajilo anticipira (je njen predujem).
2771 V evharistiji razkriva Gospodova molitev tudi eshatološkost svojih prošenj. To je molitev, ki je lastna “poslednjim časom”, časom odrešenja-zveličanja, ki so se začeli z izlitjem Svetega Duha in se bodo končali z Gospodovo vrnitvijo. Prošnje k našemu Očetu se za razliko od molitev v stari zavezi opirajo na skrivnost odrešenja, ki je enkrat za vselej že uresničena v križanem in vstalem Kristusu.
2772 Iz te neomajne vere izvira upanje, ki se nanj opira vsaka izmed sedmerih prošenj. Te prošnje izražajo ječanje sedanjega časa, tega časa potrpežljivosti in pričakovanja, v katerem “še ni razodeto, kaj bomo” (1 Jn 3,2; prim. Kol 3,4). Evharistija in očenaš težita h Gospodovemu prihodu, “dokler ne pride” (1 Kor 11,26).
NA KRATKO
2773 Kot odgovor na prošnjo svojih učencev (“Gospod, nauči nas moliti”: Lk 11,1) jim Jezus izroči temeljno krščansko molitev “Oče naš”.
2774 “Gospodova molitev je resnično kratek povzetek celotnega evangelija” (Tertulijan, or. 1), “najpopolnejša molitev” (sv. Tomaž Akvinski, s. th. 2-2,83,9). Gospodova molitev je v središču Svetega pisma.
2775 Imenuje se “Gospodova molitev”, ker prihaja do nas od Gospoda Jezusa, učitelja in vzornika naše molitve.
2776 Gospodova molitev je v najodličnejšem pomenu molitev Cerkve. Je sestavni del velikih ur molitvenega bogoslužja in zakramentov krščanskega uvajanja: krsta, birme in evharistije. Vključena v evharistijo razodeva “eshatološkost” svojih prošenj, v upanju na Gospoda, “dokler ne pride” (1 Kor 11,26)