293 To je temeljna resnica, ki jo Sveto pismo in izročilo nenehno oznanjata in proslavljata: “Svet je bil ustvarjen v božjo slavo” (1. vat. koncil: DS 3025). Bog je vse ustvaril, razlaga sv. Bonaventura, “non propter gloriam augendam, sed propter gloriam manifestandam et propter gloriam suam comunicandam – ne zaradi pomnožitve slave, marveč zaradi razodevanja slave in zaradi priobčevanja svoje slave” (sent. 2,1,2,2,1). Bog namreč nima drugega razloga za stvarjenje kakor svojo ljubezen in svojo dobroto: “Aperta manu clave amoris creaturae prodierunt – Stvari so izšle iz roke, ki jo je odprl ključ ljubezni” (sv. Tomaž Akv., sent. 2, prol). Prvi vatikanski koncil razlaga:
V svoji dobroti in z vsemogočno močjo je ta edini pravi Bog – ne zato, da bi pomnožil svojo blaženost ali da bi pridobil svojo popolnost, temveč zato, da bi svojo popolnost razodeval z dobrotami, ki jih podeljuje stvarem – s popolnoma svobodnim sklepom v začetku časov iz nič ustvaril hkrati obojno stvarstvo, duhovno in telesno… (DS 3002).

294 Božja slava je v tem, da se uresničuje to razodevanje in to priobčevanje božje dobrote, zaradi česar je bil svet ustvarjen. Narediti nas po Jezusu Kristusu za svoje posinovljene otroke, “takšen je bil blagohotni sklep Očetove volje, da bi slavili veličastvo njegove milosti, s katero nas je oblagodaril” (Ef 1,5-6). “Kajti božja slava je živi človek, in človekovo življenje je gledati Boga: če že razkrivanje Boga prek stvarstva podeljuje življenje vsem bitjem, ki živijo na zemlji, koliko bolj razkrivanje Očeta po Besedi priskrbi življenje tistim, ki gledajo Boga” (sv. Irenej, haer. 4,20,7). Poslednji cilj stvarstva je ta, da Bog “hkrati ostvarja svojo slavo in našo blaženost, tako da bo on, ki je stvarnik sveta, končno postal 'vse v vsem’ (1 Kor 15,28)” (M 2).