1667 “Razen tega je sveta mati Cerkev postavila zakramentale. To so sveta znamenja, ki nekako posnemajo zakramente ter označujejo predvsem duhovne učinke, katere zaradi priprošnje Cerkve po njih tudi prejemamo. Zakramentali ljudi pripravljajo na sprejetje glavnega učinka zakramentov in posvečujejo različne življenjske okoliščine” (B 60; prim. CIC kan. 1166; CCEO, kan. 867).
Značilnosti zakramentalov
1668 Postavila jih je Cerkev z namenom, da bi posvečevala nekatere službe v Cerkvi, nekatere življenjske stanove, najrazličnejše okoliščine krščanskega življenja kakor tudi uporabo stvari, ki so za človeka koristne. Po pastoralnih odločitvah škofov morejo tudi ustrezati potrebam, kulturam in zgodovini, lastnim krščanskemu ljudstvu kake pokrajine ali kake dobe. Vedno vsebujejo molitev, ki jo pogostokrat spremlja določeno znamenje, na primer polaganje roke, znamenje križa, pokropitev z blagoslovljeno vodo (ki spominja na krst).
1669 Zakramentali spadajo h krstnemu duhovništvu: vsak krščenec je poklican k temu, da bi bil “blagoslov” (prim. 1 Mz 12,2) in da bi blagoslavljal (prim. Lk 6,28, Rim 12,14; 1 Pt 3,9). Zato morejo laiki predsedovati nekaterim blagoslovitvam (prim. B 79; CIC kan. 1168); čim bolj se kak blagoslov tiče cerkvenega in zakramentalnega živjenja, tem bolj je predsedovanje pri njih pridržano posvečenemu nositelju cerkvene službe (škofom, duhovnikom in diakonom; prim. Ben 16; 18).
1670 Zakrametali ne podelijo milosti Svetega Duha na način zakramentov, marveč po molitvi Cerkve pripravljajo na prejem milosti in razpoložijo za sodelovanje pri tem. “Liturgija zakramentov in zakramentalov torej stori, da pri dobro pripravljenih vernikih skoraj vse dogodke v življenju posvečuje božja milost, ki izvira iz velikonočne skrivnosti Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja, kajti iz Kristusa dobivajo svojo moč vsi zakramenti in zakramentali. Tudi se lahko skoraj vsaka prava raba tvarnih reči usmeri k posvečenju ljudi in božji časti” (B 61).
Različne oblike zakramentalov
1671 Med zakramentali stopajo na prvo mesto blagoslovi (oseb, obeda, predmetov, krajev). Vsak blagoslov je hvaljenje Boga in prošnja za doseženje njegovih darov. V Kristusu blagoslavlja kristjane Bog Oče “z vsakršnim duhovnim blagoslovom” (Ef 1,3). Zato Cerkev podeljuje blagoslov s klicanjem Jezusovega imena in navadno tako, da napravi sveto znamenje Kristusovega križa.
1672 Nekateri blagoslovi (blagoslovitve) imajo trajen pomen: njihov učinek je v tem, da posvetijo osebe Bogu in da pridržijo predmete in kraje za liturgično rabo. Med tistimi blagoslovi, ki so namenjeni za osebe – ne smemo jih seveda zamenjavati z zakramentalno posvetitvijo (ordinatio) – je na prvem mestu blagoslovitev opata ali opatinje kakega samostana, posvetitev devic, obred redovniške zaobljube in blagoslovi za nekatere cerkvene službe (bralce, mašne pomočnike, katehiste itd.). Kot primer blagoslovitve predmetov moremo omeniti posvetitev (dedicatio) ali blagoslovitev kake cerkve ali oltarja, blagoslovitev svetih olj, svetih posod in oblačil, zvonov itd.
1673 Kadar Cerkev javno in z oblastjo prosi v imenu Jezusa Kristusa,da bi bila kaka oseba ali kak predmet zavarovan zoper vpliv hudobnega duha in odtegnjen njegovemu gospostvu, govorimo o eksorcizmu (zarotovanju, izganjanju hudega duha). Jezus sam ga je izvrševal (Mr 1,25 sl.), od njega ima Cerkev oblast in nalogo izganjati hude duhove (prim. Mr 3,15; 6,7.13; 16,17). V preprosti obliki se eksorzizem (zarotovanje) uporablja pri krščevanju. Slovesen eksorcizem, imenovan “veliki eksorcizem”, more izvršiti samo duhovnik s škofovim dovoljenjem. Treba je ravnati razumno in se strogo držati od Cerkve postavljenih pravil. Eksorcizem meri na izgon hudobnih duhov ali na osvoboditev od demonskega vpliva in to z duhovno oblastjo, ki jo je Jezus zaupal svoji Cerkvi. Zelo se od tega razlikuje primer bolezni, zlasti psihičnih, katerih zdravljenje spada v zdravniško vedo. Pomembno je torej dobiti pred izvršitvijo eksorcizma gotovost, da gre za navzočnost hudobnega duha in ne za bolezen (prim. CIC kan. 1172).
Ljudska religioznost
1674 Zunaj liturgije zakramentov in zakramentalov mora kateheza upoštevati oblike pobožnosti vernikov in ljudske religioznosti. Religiozni čut krščanskega ljudstva je v vsakem času našel svoj izraz v mnogovrstnih oblikah pobožnosti, ki obdajajo zakramentalno življenje Cerkve, kakor so češčenje relikvij, obiskovanja svetišč, romanja, procesije, križev pot, religiozni plesi, rožni venec, svetinjice itd. (2. nicejski vesoljni cerkveni zbor ; DS 601; 603, trid. konc: DS 1822).
1675 Ti izrazi vernosti so podaljšek liturgičnega življenja Cerkve, vendar ga ne nadomeščajo: Treba jih je “uskladiti z liturgičnimi časi, da bodo s svetim bogoslužjem v soglasju, v nekem smislu iz njega izvirale in ljudstvo k njemu vodile, kajti sveto bogoslužje je že po svoji naravi daleč odličnejše od njih” (B 13).
1676 Potrebno je pastoralno razločevanje, da bo ohranjalo in podpiralo ljudsko religioznost in da bo, če je treba, očistilo in izravnalo religiozni čut, ki daje oporo tem pobožnostim, ter bo pomagalo tem pobožnostim napredovati v spoznavanju Kristusove skrivnosti (prim. CT 54). Njih opravljanje je podrejeno skrbi in presoji škofov ter splošnim smernicam Cerkve (CT 54).
Ljudska religioznost je v svojem jedru zaklad vrednot, ki s krščansko modrostjo odgovarja na vélika bivanjska vprašanja. Katoliška ljudska modrost ima veliko sposobnost za življenjsko sintezo bivanja. Tako na ustvarjalen način povezuje skupaj božje in človeško, Kristusa in Marijo, duha in telo, občestvo in institucijo, osebo in skupnost, vero in domovino, razum in čustvo. Ta modrost je krščanski humanizem, ki nedvoumno naglaša dostojanstvo vsakega človeka kot božjega otroka, vzpostavlja temeljno bratstvo, uči srečevati se z naravo in razumevati delo ter daje človeku najti razloge za to, da živi v veselju in vedrem humorju celo sredi hudih trdot bivanja. Ta modrost je tudi za ljudstvo načelo razločevanja, evangeljski instinkt, na osnovi katerega samodejno dojame, kdaj je Cerkvi služenje evangeliju na prvem mestu in kdaj je izpraznjen njegove vsebine ter zadušen z drugimi interesi (Dokument iz Pueble /1979/448; prim. VC 48).
NA KRATKO
1677 “Zakramentali” so sveta znamenja, ki jih je postavila Cerkev in katerih namen je pripravljati ljudi na to, da bi prejemali sadove zakramentov in da bi posvečevali različne življenjske okoliščine.
1678 Med zakramentali zavzemajo pomembno mesto blagoslovi. Le-ti vsebujejo hvaljenje Boga zaradi njegovih del in darov in hkrati priprošnjo Cerkve, da bi ljudje mogli uporabljati božje darove v skladu z duhom evangeljija.
1679 Poleg liturgije se krščansko življenje nahranja tudi z raznovrstnimi oblikami ljudske pobožnosti, zakoreninjenimi v različnih kulturah. Cerkev bedi nad njimi, da bi jih razsvetljevala z lučjo vere. Cerkev je naklonjena oblikam ljudske religioznosti, ki izražajo evangeljski instinkt ter človeško modrost in bogatijo krščansko življenje; vendar pa bedi nad njimi, da bi jih razsvetljevala z lučjo vere.