1812 Človeške kreposti se zakoreninjajo v božjih krepostih, ki prilagajajo človekove zmožnosti za deležnost pri božji naravi (prim. 2 Pt 1, 4), kajti božje kreposti se nanašajo neposredno na Boga. Božje kreposti pripravijo (disponirajo) kristjane razpoložijo za življenje v povezanosti s sveto Trojico. Za svoj izvir, nagib in predmet imajo troedinega Boga.

1813 Božje kreposti so temelj, duša in značilnost kristjanovega nravnega delovanja. Božje kreposti oblikujejo in oživljajo vse nravne kreposti. Bog jih vlije v dušo vernih, da bi jih tako usposobil, da delujejo kot njegovi otroci in zaslužijo večno življenje. Božje kreposti so poroštvo navzočnosti in delovanja Svetega Duha v zmožnostih človeškega bitja. Božje kreposti so tri: vera, upanje in ljubezen (prim. 1 Kor 13,13).

Vera

1814 Vera je božja krepost, s katero verujemo v Boga in sprejemamo za resnico vse, kar nam je rekel in razodel in nam sveta Cerkev predoloži v verovanje, ker je Bog resnica sama. Z vero “se človek svobodno vsega izroči Bogu” (BR 5). Zato si verujoči prizadeva, da bi spoznal in izvrševal božjo voljo. “Pravični bo živel iz vere” (Rim 1, 17). Živa “vera deluje po ljubezni” (Gal 5,6).

1815 Dar vere ostane v tistem, ki ni grešil proti njej (prim. trident. koncil: DS 1545: S 815). Toda “vera brez del je mrtva” (Jak 2,26): brez upanja in brez ljubezni vera ne zedinja vernika v polnosti s Kristusom in ga ne napravlja za živ ud njegovega telesa.

1816 Kristusov učenec mora vero ne samo ohranjati in iz nje živeti, marveč jo tudi izpovedovati, jo neustrašeno izpričevati in jo razširjati: “Treba je, da so vsi pripravljeni priznavati Kristusa pred ljudmi in hoditi za njim po poti križa v preganjanjih, ki Cerkvi nikdar ne manjkajo” (C 42; prim. VS 14). Služenje veri in pričevanje za vero se zahtevata za zveličanje: “Vsakega torej, ki bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih” (Mt 10,32-33).

Upanje

1817 Upanje je božja krepost, s katero hrepenimo po nebeškem kraljestvu in po večnem življenju kot svoji sreči, zaupajoč v Kristusove obljube in opirajoč se ne na svoje moči, marveč na pomoč milosti Svetega Duha. “Brez omahovanja se držimo izpovedi upanja, ker je on, ki je dal obljubo, vreden zaupanja” (Heb 10,23). “Tega Duha je po našem odrešeniku Jezusu Kristusu obilno izlil na nas, da bi bili po njegovi milosti opravičeni in bi postali dediči večnega življenja, v katero upamo” (Tit 3,6-7).

1818 Krepost upanja je odgovor na hrepenenje po sreči, ki ga je Bog položil v srce vsakega človeka; privzema si upe, ki navdihujejo dejavnosti ljudi; očiščuje jih tako, da jih naravna na nebeško kraljestvo; varuje pred malodušnostjo; daje oporo v sleherni zapuščenosti; navdaja srce z veseljem v pričakovanju večne blaženosti. Polet upanja varuje pred sebičnostjo in vodi v srečo ljubezni.

1819 Krščansko upanje povzema in dopolnjuje upanje izvoljenega ljudstva, ki ima svoj izvor in svoj vzor v upanju Abrahama, obdarjenega v Izaku z božjimi obljubami in očiščenega s preizkušnjo žrtve (prim. 1 Mz 17,4-8; 22,1-18). “Upal je proti upanju in veroval, da bo postal oče mnogih narodov” (Rim 4,18).

1820 Krščansko upanje se razvije že od začetka Jezusovega oznanjevanja v razglasitvi blagrov. Blagri dvigajo naše upanje k nebesom kot novi obljubljeni deželi; blagri začrtujejo našemu upanju pot skozi preizkušenje, ki čakajo Jezusove učence. Toda po zasluženju Jezusa Kristusa in njegovega trpljenja nas Bog ohranja v “upanju, ki ne osramoti” (Rim 5,5). Upanje je varno in trdno “sidro duše, ki sega (...) tja, kamor je kot predhodnik za nas vstopil Jezus” (Heb 6,19-20). Upanje je tudi orožje, ki nas ščiti v boju za zveličanje: “Oblecimo si oklep vere in ljubezni, za čelado pa upanje v zveličanje” (1 Tes 5,8). Upanje nam daje veselje sredi preizkušnje same: “Veselite se v upanju, potrpite v stiski” (Rim 12,12). Izraža se v molitvi in se nahranja z molitvijo, prav posebno v molitvi očenaša, ki je povzetek vsega tistega, po čemer v upanju hrepenimo.

1821 Upati torej moremo na nebeško slavo, ki jo je Bog obljubil tistim, ki ga ljubijo (prim. Rim 8,28-30) in izpolnjujejo njegovo voljo (prim. Mt 7,21). V vsakršni okoliščini mora vsakdo upati, da bo z božjo milostjo “vztrajal do konca” (prim. Mt 10,22; prim. trid. koncil: DS 1541:S 810-811) in dosegel nebeško veselje kot večno božje plačilo za dobra dela, storjena s Kristusovo milostjo. V upanju Cerkev moli, “da bi se vsi ljudje zveličali” (1 Tim 2,4). Cerkev hrepeni po tem, da bi bila v nebeški slavi združena s Kristusom, svojim ženinom:

Upaj, moja duša, upaj! Ne veš ne dneva ne ure. Skrbno bedi, vse tako hitro mine, čeprav tvoja nepotrpežljivost spravlja v dvom to, kar je gotovo, in čas, ki je zelo kratek, razteguje. Misli na to, da bolj ko se boš bojevala, bolj boš dokazovala ljubezen, ki jo prinašaš svojemu Bogu, in bolj boš nekoč uživala s svojim Ljubljenim v sreči in zamaknjenosti, ki nikoli ne bosta mogli nehati (Sv. Terezija od Jezusa, excl. 15, 3).

Ljubezen

1822 Ljubezen je božja krepost, s katero ljubimo Boga nadvse zaradi njega samega in svojega bližnjega kakor sami sebe zaradi ljubezni do Boga.

1823 Jezus napravlja iz ljubezni novo zapoved ( prim. Jn 13,34). S tem, da ljubi svoje “do konca” (Jn 13,1), razodeva Očetovo ljubezen, katero prejema. Ko učenci ljubijo drug drugega, posnemajo Jezusovo ljubezen, ki jo prejemajo tudi vase. Zato pravi Jezus: “Kakor je Oče ljubil mene, sem tudi jaz ljubil vas. Ostanite v moji ljubezni!” (Jn 15,9). In dalje: “To je moja zapoved, da ljubite drug drugega, kakor sem vas ljubil jaz” (Jn 15, 12).

1824 Kot sad Duha in polnost postave spolnjuje ljubezen zapovedi Boga in njegovega Kristusa: “Ostanite v moji ljubezni! Če boste spolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni” (Jn 15,9-10); prim. Mt 22,40; Rim 13,8-10).

1825 Kristus je umrl iz ljubezni do nas tedaj, ko smo bili še “sovražniki” (Rim 5,10). Gospod zahteva od nas, da kakor on ljubimo celo svoje sovražnike (Mt 5,44), da napravimo za svojega bližnjega tudi najbolj oddaljenega človeka (prim. Lk 10, 27-37), da ljubimo otroke (prim. Mr 9,37) in uboge kakor njega samega (prim. Mt 25,40.45).

Sv. apostol Pavel nam je o ljubezni podal sliko brez primere: “Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli se pa resnice. Vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenese” (1 Kor 13,4-7).

1826 Ko “ljubezni ne bi imel, nisem nič”, nadaljuje apostol. In vse tisto, kar je prednost, služenje, krepost sama … nam brez ljubezni “nič ne koristi” (1 Kor 13,1-4). Ljubezen je višja kakor vse kreposti. Ljubezen je prva od božjih kreposti: “Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. Največja od teh pa je ljubezen” (1 Kor 13,13).

1827 Ljubezen je duša in navdihovalka uresničevanja vseh kreposti. Ljubezen je “vez popolnosti” (Kol 3,14); je (notranji) lik kreposti; medsebojno jih včlenja in ureja; je vir in cilj njihovega krčanskega uresničevanja. Ljubezen potrjuje in očiščuje našo človeško zmožnost za ljubezen; dviga jo k nadnaravni popolnosti božje ljubezni.

1828 Udejanjanje nravnega življenja, ki mu je ljubezen duša, daje kristjanu duhovno svobodo božjih otrok. Nič več ne stoji pred Bogom kot suženj, se pravi, v suženjskem strahu, tudi ne kot najemnik, ki išče plačilo, marveč kot otrok, ki odgovarja na ljubezen tistega, ki “nas je prvi ljubil” (1 Jn 4,19):

Ali se odvračamo od slabega iz strahu pred kaznijo, in smo v razpoloženju sužnja. Ali gremo za mamilom plačila, in smo podobni najemnikom. Ali pa, končno, ubogamo zaradi dobrega samega in zaradi ljubezni do tistega, ki nam ukazuje(...), in tedaj smo v razpoloženje otrok (sv. Bazilij, reg. fus. prol. 3).

1829 Sadovi ljubezni so veselje, mir in usmiljenje; ljubezen zahteva dobrotljivost in bratovsko svarjenje; ljubezen je dobrotljiva; vzbuja vzajemnost, je nesebična in darežljiva; ljubezen je prijateljstvo in občestvo:

Dopolnitev vseh naših dobrih del je ljubezen. Tam je cilj; tečemo, da dosežemo; tečemo naproti njej; v njej se bomo odpočili, ko dospemo na cilj (sv. Avguštin, ep. Jo. 10, 4)