1537 Beseda red je v rimski starodavnosti označeval telesa, postavljena v državljanskem smislu, zlasti telo tistih, ki vladajo. “Ordinatio” označuje vključitev v neki “ordo” (red). V Cerkvi obstajajo telesa, ki jih izročilo, ne brez temeljev v Svetem pismu (prim. Heb 5,6; 7,11; Ps 110,4), od starodavnosti naprej imenuje “taxeis” (grško), “ordines” (redovi); tako liturgija govori o “ordo episcoporum” (redu škofov), o “ordo presbyterorum” (redu duhovnikov) in o “ordo diaconorum” (redu diakonov). Tudi druge skupine dobivajo to ime “ordo” (red): katehumeni, device, zakonci, vdove …

1538 Vključitev v enega teh cerkvenih teles so izvrševali z obredom, imenovanim “ordinatio”, religioznim (verskim) in liturgičnim dejanjem, ki je bilo posvetitev, blagoslovitev ali zakrament. Danes je beseda “ordinatio” pridržana zakramentalnemu dejanju, ki vključi v red škofov, prezbiterjev in diakonov in je več kakor preprosta izvolitev, označitev, pooblastitev (delegiranja) ali postavitev s strani skupnosti; kajti “ordinacija” podeli dar Svetega Duha, ki omogoča izvrševati “sveto oblast” (“sacra potestas”: prim. C 10), ki more prihajati le od Kristusa samega, po Kristusovi Cerkvi. “Ordinacija” se imenuje tudi “consecratio” (posvečenje); kajti ordinacija je oddelitev kristjana od drugih in od Kristusa samega izvršena umestitev (postavitev) za Cerkev. Polaganje škofovih rok skupaj s posvetilno molitvijo sestavlja vidno znamenje tega posvečenja.