659 “Potem ko je Gospod Jezus govoril z njimi, je bil vzet v nebo in je sédel na božjo desnico” (Mr 16,19). Kristusovo telo je bilo poveličano vse od trenutka vstajenja, kakor dokazujejo nove in nadnaravne lastnosti, ki jih je poslej za stalno deležno njegovo telo (prim. Lk 24,31; Jn 20,19.26). Vendar tistih štirideset dni, ko po domače je in pije s svojimi učenci (prim. Apd 10,41) ter jih uči o božjem kraljestvu (prim. Apd -1,3), ostaja njegova poveličanost še zastrta pod potezami navadne človeške narave (prim. Mr 16,12; Lk 24,15; Jn 20,14-15; 21,4). Zadnje Jezusovo prikazanje se konča z nepovratnim vstopom njegove človeške narave v božjo slavo, ki jo prispodabljata oblak (prim. Apd 1,9; prim. tudi Lk 9,34-35; 2 Mz 13,22) in nebesa (prim. Lk 24,51), kjer odslej sedi na božji desnici (prim. Mr 16,19; Apd 2,33; 7,56; prim. tudi Ps 110,1). Na popolnoma izjemen in edinstven način se pozneje prikaže Pavlu “kot negodniku” (1 Kor 15,8) v zadnjem prikazanju, ki ga postavi za apostola (prim. 1 Kor 9,1; Gal 1,16).
660 Zastrtost poveličanosti Vstalega v tem času se razkrije v njegovi skrivnostni besedi Mariji Magdaleni:
“Nisem še šel k Očetu; stopi pa k mojim bratom in jim povej: 'Grem k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu’” (Jn 20,17). To nakazuje neko razliko v načinu javljanja, razliko med poveličanjem vstalega Kristusa in poveličanjem Kristusa, povišanega na Očetovo desnico. Obenem zgodovinski in presežni dogodek vnebohoda označuje prehod od ene poveličanosti k drugi.
661 Ta zadnja stopnja ostaja tesno zedinjena s prvo, to je s prihodom iz nebes, ki se je uresničil v učlovečenju. Samo tisti, ki je “izšel iz Očeta”, se more “vrniti k Očetu”: Kristus (prim. Jn 16,28). “Nihče ni šel v nebesa razen tistega, ki je prišel iz nebes, Sin človekov, /ki je prišel iz nebes/” (Jn 3,13; prim. Ef 4,8-10). človeštvo, prepuščeno svojim naravnim močem, nima dostopa do “Očetove hiše” (Jn 14,2), do življenja in sreče v Bogu. Samo Kristus je mogel odpreti človeku ta dostop, “tako da imamo mi, njegovi udje, upanje, da bomo prišli tja, kakor je šel on, naša Glava in Začetek” (RM, vnebohodni hvalospev).
662 “Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi” (Jn 12,32). Povzdignjenje na križ pomeni in naznanja povzdignjenje ob vnebohodu. Je njegov začetek. Jezus Kristus, edini duhovnik nove in večne zaveze, “ni stopil v svetišče, ki bi ga naredila človeška roka …, ampak v sama nebesa, da zdaj za nas stoji pred božjim obličjem” (Heb 9,24). V nebesih Kristus stalno opravlja svoje duhovništvo, “ker vedno živi, da posreduje za tiste, ki po njem prihajajo k Bogu” (Heb 7,25). Kot “veliki duhovnik prihodnjih dobrin” (Heb 9,11) je središče in glavni izvajalec liturgije, ki časti Očeta v nebesih (prim. Raz 4,6-11).
663 Kristus odslej sedi na Očetovi desnici: “Z 'Očetovo desnico’ mislimo slavo in čast božanstva, kamor je tisti, ki je kot Božji Sin bival pred vsemi časi kot Bog in istega bistva z Očetom, sédel telesno, potem ko se je učlovečil in je njegovo telo postalo poveličano” (sv. Janez Damaščan, f. o. 4,2: PG 94,1104C).
664 Sedenje na Očetovi desnici pomeni vzpostavitev Mesijevega kraljevanja, izpolnitev videnja preroka Daniela glede Sina človekovega: “Dana mu je bila oblast, čast in kraljestvo, in vsa ljudstva, narodi in jeziki so mu slučili. Njegova oblast je večna, neminljiva oblast in njegovo kraljestvo neuničljivo” (Dan 7,14). S tem trenutkom so apostoli postali priče “kraljestva, ki mu ne bo konca” (nicejsko-carigrajska veroizpoved).
NA KRATKO
665 Kristusov vnebohod naznačuje dokončni vstop Jezusove človeške narave v nebeško območje Boga, iz katerega se bo vrnil (prim. Apd 1,11), ki pa ga medtem skriva človeškim očem (prim. Kol 3,3).
666 Jezus Kristus, glava Cerkve, je šel pred nami v veličastno Očetovo kraljestvo, da bi mi, udje njegovega telesa, živeli v upanju, da bomo nekoč večno z njim.
667 Ko je Jezus enkrat za vselej vstopil v nebeško svetišče, nenehno posreduje za nas kot srednik, ki nam za trajno zagotavlja izlivanje Svetega Duha.