1767 Same v sebi strasti niso ne dobre ne zle. Svojo nravno kvalifikacijo (opredeljenost) dobijo samo toliko, kolikor so dejansko odvisne od razuma in volje. Strasti se imenujejo prostovoljne “bodisi zato, ker jim volja ukaže, ali zato, ker se jim volja ne upira” (sv. Tomaž Akv., s.th. 1-2,24,1). K popolnosti nečesa nravno ali človeško dobrega spada, da razum kroti strasti (prim. s.th. 2-2,24,3).

1768 Velika čustva ne odločajo niti o moralnosti niti o svetosti oseb; čustva so neizčrpen “zbiralnik” podob in nagnjenj, v katerih se izraža nravno življenje. Strasti so nravno dobre, kadar prispevajo k dobremu dejanju, in zle v nasprotnem primeru. Pravilna volja naravnava k dobremu in k blaženosti čutne vzgibe, ki jih privzema; zla volja podlega neurejenim strastem in jih razvnema. Vzburjenja in čustva morejo biti privzeta v kreposti, ali pa biti sprevržena v pregrehe.

1769 V krščanskem živjenju Sveti Duh sam dovršuje svoje delo tako, da pritegne celotno bitje tudi njegove bolečine, strahove in bridkosti, kakor se to vidi v Gospodovem smrtnem boju in trpljenju. V Kristusu morejo človeška čustva prejeti svojo dovršitev v ljubezni in božji blaženosti.

1770 Nravna popolnost je, če človeka ne nagiba k dobremu samo njegova volja, marveč tudi njegovo čutno teženje, kakor pravi psalm: “Moje srce in moje telo vriskata k živemu Bogu” (Ps 84,3).

NA KRATKO

1771 Izraz “strasti” označuje nagnjenja ali čustva. Na podlagi svojih občutij človek sluti dobro ali sumi zlo.

1772 Glavne strasti so ljubezen in sovraštvo, hrepenenje in strah, veselje in žalost ter jeza.

1773 V strasteh kot čutnih vzgibih ni ne nravno dobrega ne nravno zlega. Toda v skladu s tem, ali so odvisne ali niso odvisne od razuma in volje, je v njih nravno dobro ali nravno zlo.

1774 Vzburjenja ali čustva morejo biti privzeta v kreposti, ali pa se sprevržejo v pregrehe.

1775 Popolnost nravno dobrega je, da človeka ne nagiba k dobremu samo njegova volja, marveč tudi “srce”.