1961 Bog, naš Stvarnik in naš Odrešenik, si je izvolil Izraela kot svoje ljudstvo in mu je razodel svojo postavo ter tako pripravil Kristusov prihod. Mojzesova postava izraža več resnic, ki so razumu naravno dostopne. Te resnice dobe razjasnitev in potrditev znotraj odrešenjske zaveze.
1962 Stara postava je prvo stanje razodete postave. Njeni nravni predpisi do na kratko povzeti v desetih zapovedih. Zapovedi dekaloga postavljajo temelje poklicanosti človeka, izoblikovanega po podobi Boga samega; te zapovedi prepovedujejo to, kar je v nasprotju z ljubeznijo do Boga in do bližnjega, in predpisujejo to, kar je v tej ljubezni bistveno. Dakalog je luč, ponudena vesti vsakega človeka, da bi mu razkrila božji poziv in božja pota, ter ga varovala zoper zlo:Bog je zapisal na tabli postave to, česar ljudje niso brali v svojih srcih (sv. Avguštin, Psal. 57,1).
1963 Po krščanskem izročilu je postava, ki je sicer sveta (Prim. Rim 7,12), duhovna (Prim. Rim 7,14) in dobra (Prim. Rim 7,16), š nepopolna. Kakor nekakšen vzgojitelj (Prim. Gal 3,24) kaže na to, kaj je treba storiti, ne daje pa sama iz sebe moči, milosti in Duha, da bi jo spolnili. Zaradi greha, ki ga postava ne more odvzeti, ostane postava sužnosti. Po Pavlu je njena vloga zlasti v tem, da razkriva in razgalja greh, ki v človekovem srcu izoblikuje nekakšno “postavo poželjivosti” (Prim. Rim 7,20). Vendar ostane postava prva etapa na poti božjega kraljestva. Postava pripravlja in disponira izvoljeno ljudstvo in vsakega kristjana k spreobrnjenju in k veri v Boga Odrešenika. Postava daje na voljo nauk, ki – kakor božja beseda – obstane na veke.
1964 Starozavezna postava je priprava na evangelij. “Postava je prerokba in vzgoja glede prihodnjih stvarnosti” (sv. Irenej, haer. 4,15,1). Starozavezna postava prerokuje in vnaprej naznačuje delo osvoboditve od greha, ki se je nato izvršilo s Kristusom, novi postavi pa daje na voljo podobe, “predpodobe”, simbole za izražanje življenja po Duhu. Starozavezna postava dobiva končno svojo dopolnitev v učenju modrostnih knjig in prerokov, ki postavo usmerjajo k novi zavezi in k nebeškemu kraljestvu.
V stanju stare zaveze so obstajali (...) ljudje, ki so imeli ljubezen in milost Svetega Duha in so hrepeneli predvsem po duhovnih in večnih obljubah, s čimer so pripadali novi postavi. Nasprotno pa obstajajo v novi zavezi meseni ljudje, ki so še oddaljeni od popolnosti nove postave: te je bilo potrebno tudi v novi zavezi spodbuditi h krepostnim delom s strahom pred kaznijo in z nekaterimi časnimi obljubami. Toda čeprav je starozavezna postava dajala zapovedi ljubezni, vendar ni dajala Svetega Duha, po katerem je “ljubezen izlita v naša srca” (Rim 5, 5).