2535 Čutno teženje nas nagiblje, da hrepenimo po prijetnih rečeh, ki jih nimamo. Tako človek hrepeni po jedi, kadar je lačen, ali po tem, da bi se pogrel, kadar ga zebe. Te težnje so same v sebi dobre; toda pogosto ne ohranijo razumne mere in nas priganjajo, da bi krivično poželeli to, kar nam ne pripada in je last drugega ali dolgovano drugemu.

2536 Deseta zapoved zametuje lakomnost in težnjo, da bi si brez mere prilaščali zemeljske dobrine; ta zapoved prepoveduje neurejeno pohlepnost, ki se rodi iz čezmernega hlepenja po bogastvu in njegovi moči. Prepoveduje tudi težnjo, da bi prizadejali krivico, s katero bi bližnjemu škodovali v njegovem časnem imetju:

Ko nam postava govori: “Ne poželi,” nam z drugimi besedami naroča, naj svoje poželenje odtrgamo od vsega, kar ni naše. Kajti žeja po imetju bližnjega je brezmejna, neskončna in nikdar nasičena, kakor je pisano: “Kdor ljubi denar, se ne nasiti denarja” (Prd 5,9) (RK 3,13).

2537 Te zapovedi ne prekršimo, če želimo dobiti reči, ki pripadajo bližnjemu, če to hočemo doseči s pravičnimi sredstvi. Tradicionalna kateheza z realizmom kaže na “tiste, ki se morajo najbolj bojevati zoper svojo zločinsko pohlepnost” in jih je treba zato “najbolj spodbujati, naj spolnjujejo to zapoved”:

To so … trgovci, ki si želijo pomanjkanje blaga ali draginjo, ki z nejevoljo prenašajo, da ne kupujejo in prodajajo samo oni, kar bi jim omogočilo, da bi dražje prodajali in ceneje kupovali; tisti, ki si želijo, da bi njihovi bližnji bili v bedi in bi od tega sami imeli dobiček, bodisi ko bi jim prodajali, bodisi ko bi od njih kupovali … Zdravniki, ki si želijo bolnikov; pravniki, ki hrepenijo po pomembnih in številnih pravdah in procesih … (RK 3,23).

2538 Deseta zapoved zahteva, da iz človeškega srca izženemo nevoščljivost. Ko je prerok Natan hotel kralja Davida spodbuditi h kesanju, mu je povedal zgodbo o siromaku, ki je imel samo eno ovco, za katero je skrbel kot za svojo hčerko, in o bogatinu, ki je kljub množici svojih čred zavidal siromaku in mu je končno ukradel njegovo ovco (prim. 2 Sam 12,1.4). Zavist lahko vodi k najhujšim hudodelstvom (prim. 1 Mz 4,3-7; 1 Kr 21,1-29). “Po hudičevi nevoščljivosti je prišla smrt na svet” (Mdr 2,24-25).

Bojujemo se med seboj in nevoščljivost je tista, ki nas oborožuje drugega proti drugemu … Če se vsi tako zagrizeno zaletavajo v Kristusovo telo, kam bomo prišli? S tem jemljemo moč Kristusovemu telesu … Izjavljamo o sebi, da smo udje istega organizma, a drug drugega žremo, kakor bi to delale zveri (sv. Janez Zlatousti, hom. in 2 Cor. 28,3-4).

2539 Nevoščljivost je eden od “glavnih grehov”. To je žalost zaradi dobrine, ki pripada bližnjemu, in čezmerna želja, da si jo prisvojimo, pa naj bo to tudi neupravičeno. Kadar nevoščljivost želi bližnjemu veliko zlo, je smrtni greh:

Sveti Avguštin je videl v nevoščljivosti “diabolični greh v najvišji meri” (catech. 4,8). “Iz zavisti se rodijo sovraštvo, opravljanje, obrekovanje, veselje zaradi nesreče bližnjega in nezadovoljstvo, ker mu gre dobro” (sv. Gregor Veliki, mor. 31,45).

2540 Nevoščljivost je ena izmed oblik žalosti in torej odklanjanje ljubezni; krščeni se bo zoper njo bojeval z dobrohotnostjo. Nevoščljivost pogosto prihaja iz napuha; krščeni se bo vadil živeti v ponižnosti:

Ali bi radi, da bi bil Bog slavljen po vas? Veselite se torej napredka vašega brata in takoj bo Bog slavljen po vas. Bog bo hvaljen, bodo rekli, zaradi tega, ker je njegov služabnik znal premagati nevoščljivost, ko je polagal svoje veselje v zasluge drugih (sv. Janez Zlatousti, hom. in Rom. 7,3).