2419 “Krščansko razodetje … nas vodi do globljega umevanja zakonitosti družbenega življenja” (CS 23, 1).Cerkev prejema iz evangelija razodetje resnice o človeku. Ko izpolnjuje svoje poslanstvo oznanjevanja evangelija, v Kristusovem imenu izpričuje človeku njegovo lastno dostojanstvo in njegovo poklicanost k občestvu oseb; Cerkev človeka uči glede zahtev pravičnosti in miru tako, kakor se skladajo z božjo modrostjo.

2420 Cerkev izreka nravno sodbo v gospodarskih in družbenih (socialnih) zadevah, “kadar to zahtevajo osnovne osebne pravice ali zveličanje duš” (CS 76, 5). V redu nravnosti izhaja Cerkev iz poslanstva, ki je različno od poslanstva političnih oblasti: Cerkev skrbi za časne vidike skupnega blagra zaradi njihove naravnanosti na najvišjo dobrino, na naš poslednji cilj. Prizadeva si, da bi navdihovala ljudi za pravično ravnanje v razmerju do zemeljskih dobrin in v družbeno-gospodarskih odnosih.

2421 Družbeni nauk Cerkve se je razvil v devetnajstem stoletju ob srečanju evangelija z moderno industrijsko družbo, njenimi novimi strukturami za proizvodnjo potrošnih dobrin, njenim pojmovanjem družbe, države in avtoritete, njenimi novimi oblikami dela in lastnine. Razvoj nauka Cerkve v gospodarskih in družbenih zadevah pričuje za trajno veljavnost učenja Cerkve, kot tudi za resnični smisel vedno živega in dejavnega izročila (prim. CA 3).

2422 Družbeno učenje Cerkve obsega sklop nauka, ki se oblikuje, kolikor v potekanju zgodovine Cerkev ob pomoči Svetega Duha razlaga dogodke v luči celotne božje besede, ki jo je razodel Jezus Kristus (prim. SRS 1; 41). To učenje postane toliko bolj sprejemljivo za ljudi dobre volje, kolikor bolj navdihuje ravnanje vernikov.

2423 Družbeni nauk Cerkve predlaga načela razmišljanja; razjasnjuje kriterije za presojanje; daje orientacije za delovanje:

Vsak tak sistem, po katerem bi družbene odnose v celoti določali ekonomski dejavniki, je v nasprotju z naravo človeške osebe in njegovih dejanj (prim. CA 24).

2424 Teorija, ki dobiček napravlja za izključno pravilo in poslednji cilj gospodarske dejavnosti, je nravno nesprejemljiva. Neurejeno teženje po denarju neizogibno povzroči perverzne učinke. Je eden od vzrokov številnih konfliktov, ki rušijo družbeni red (prim. CS 63, 3; FC 7; CA 35).

Sistem, ki “osnovne pravice posameznikov in združenj žrtvuje kolektivni organizaciji proizvodnje”, nasprotuje človekovemu dostojanstvu (CS 65). Vsaka takšna praksa, ki osebe skrčuje na to, da so le sredstva za doseganje dobička, človeka zasužnjuje, vodi k malikovanju denarja in prispeva k širjenju brezboštva. “Ne morete služiti Bogu in mamonu” (Mt 6,24; Lk 16,13).

2425 Cerkev je zavrgla totalitarne in ateistične ideologije, pridružene v modernih časih “komunizmu” ali “socializmu”. Na drugi strani je Cerkev v praksi “kapitalizma” odklonila individualizem in absolutni primat tržne ekonomije nad človeškim delom (prim. CA 10; 13; 44). Reguliranje gospodarstva samo s centralnim načrtovanjem pokvari družbene vezi pri temelju; če gospodarstvo ureja samo tržni zakon, tedaj zgreši socialno pravičnost, “kajti obstaja veliko človekovih potreb, ki jih tržišče ne more zadovoljiti” (CA 34). Zelo je treba priporočati razumno reguliranje tržišča in gospodarskih pobud v skladu s pravično hierarhijo vrednot in z ozirom na skupni blagor