Kristus že kraljuje po Cerkvi …

668 “Kristus je umrl in oživel prav zato, da bi gospodoval mrtvim in živim” (Rim 14,9). Kristusov vnebohod pomeni deležnost njegove človeške narave pri moči in oblasti Boga samega. Jezus Kristus je Gospod: ima vso oblast v nebesih in na zemlji. Je “nad vsakršnim vladarstvom in oblastjo, silo in gospostvom”, kajti Oče “je vse podvrgel njegovim nogam” (Ef 1,20-22) Kristus je Gospod vesoljstva (prim. Ef 4,10; 1 Kor 15,24.27-28) in zgodovine. V njem sta človeška zgodovina in celo vse stvarstvo “osredinjena v eni glavi” (Ef 1,10) in presežno dopolnjena.

669 Kot Gospod je Kristus tudi glava Cerkve, ki je njegovo telo (prim. Ef 1,22). Ko je bil povzdignjen in poveličan in je tako docela izpolnil svoje poslanstvo, ostaja na zemlji v svoji Cerkvi. Odrešenje je vir oblasti, ki jo Kristus v moči Svetega Duha izvaja nad Cerkvijo (prim. Ef 4,11-13). “Kristusovo kraljestvo je že skrivnostno pričujoče v Cerkvi”, ki je “kal in začetek tega kraljestva na zemlji” (C 3; 5).

670 Z vnebohodom je božji načrt stopil v svojo dovršitev. Že smo v “poslednji uri” (1 Jn 2,18; prim. 1 Pt 4,7). “Poslednji časi so torej že prišli do nas in prenovitev sveta je že nepreklicno odložena in na neki stvarni način že vnaprej izvršena. Cerkev je namreč že na tem svetu odlikovana z resnično, čeprav nepopolno svetostjo” (C 48). Kristusovo kraljestvo že kaže svojo navzočnost po čudežnih znamenjih (prim. Mr 16,17- 18), ki spremljajo njegovo oznanilo, ki ga širi Cerkev (prim. Mr 16,20).

... in čaka, da mu bo vse podvrženo

671 Kristusovo kraljestvo, ki je že navzoče v njegovi Cerkvi, vendarle še ni dokončano “z močjo in veliko slavo” (Lk 21,27; prim. Mt 25,31) s prihodom Kralja na zemljo. To kraljestvo še napadajo hudobne moči (prim. 2 Tes 2,7), čeprav jih je v korenini že premagala Kristusova velika noč. Dokler mu ne bo vse podvrženo (prim. 1 Kor 15,28), “dokler ne bo novih nebes in nove zemlje, kjer prebiva pravičnost, nosi potujoča Cerkev v svojih zakramentih in ustanovah, ki spadajo v sedanji vek, podobo tega sveta, ki prejde. Saj sama živi med stvarstvom, ki vse dotlej zdihuje v porodnih bolečinah in pričakuje razodetja božjih otrok” (C 48). Zato kristjani molijo, predvsem v evharistiji (prim. 1 Kor 11,26), da bi pospešili Kristusovo vrnitev (prim. 2 Pt 3,112), rekoč: “Pridi, Gospod” (1 Kor 16,22; Raz 22,17.20).

672 Kristus je pred svojim vnebohodom izjavil, da še ni čas, da bi veličastno vzpostavil mesijansko kraljestvo, ki so ga pričakovali Izraelci (prim. Apd 1,6-7) in naj bi po napovedih prerokov (prim. Iz 11,1-9) prineslo vsem ljudem dokončni red pravičnosti, ljubezni in miru. Sedanji čas je po Gospodovih besedah čas Duha in pričevanja (prim. Apd 1,8), pa tudi čas, ki ga še zaznamujeta “stiska” (1 Kor 7,26) in preizkušnja zla (prim. Ef 5,16), ki ne prizanaša Cerkvi (prim. 1 Pt 4,17) in je uvod v boje poslednjih dni (prim. 1 Jn 2,18; 4,3, 1 Tim 4,1). To je čas pričakovanja in čuječnosti (prim. Mt 25,1.13; Mr 13,33-37).

Kristusov prihod v slavi, upanje Izraela

673 Po vnebohodu je Kristusov prihod v slavi povsem blizu (prim. Raz 22,20), čeprav nam ni “dano, da bi vedeli za čase in trenutke, ki jih je Oče določil v svoji oblasti” (Apd 1,7; prim. Mr 13,32). Ta eshatološki (poslednjim časom pripadajoči) prihod se lahko zgodi vsak hip (prim. Mt 24,44; 1 Tes 5,2), čeprav “je zadrževan”, kar velja tudi za zadnjo preizkušnjo, ki bo prišla pred njim (2 Tes 2,3-12).

674 Prihod poveličanega Mesija je odložen v vsakem trenutku zgodovine (prim. Rim 11,31), da bi tega Mesija priznal “ves Izrael” (Rim 11,26; Mt 23,39), čigar del se je zakrknil” (Rim 11,25) v “neveri” (Rim 11,20) glede Jezusa. Sv. Peter pove to jeruzalemskim Judom po binkoštih: “Skesajte se in se spreobrnite, da se vam izbrišejo grehi, tako da pridejo od Gospodovega obličja časi pomiritve in vam pošlje Maziljenca Jezusa, ki vam je namenjen. Njega morajo sprejeti nebesa do časov, ko bo vse prenovljeno, o čemer je Bog govoril po ustih svojih svetih prerokov” (Apd 3,19-21). In sv. Pavel za njim: “Če je njihovo zavrženje postalo sprava za svet, kaj bo šele njihovo ponovno sprejetje? Mar ne prehod od smrti k življenju?” (Rim 11,15). Vstop “polnoštevilnih Judov” (Rim 11,12) v mesijansko odrešenje po “polnoštevilnosti poganov” (Rim 11,25; prim. Lk 21,24) bo dalo božjemu ljudstvu, da bo “prišlo do polne doraslosti v Kristusu” (Ef 4,13), v kateri “bo Bog vse v vseh” (1 Kor 15,28).

Poslednja preizkušnja Cerkve

675 Pred Kristusovim prihodom mora Cerkev prestati poslednjo preizkušnjo, ki bo omajala vero številnih vernikov (prim. Lk 18,8; Mt 24,12). Preganjanje, ki spremlja njeno romanje na zemlji (prim. Lk 21,12; Jn 15,19-20), bo razkrilo “skrivnost hudobije” v obliki religiozne prevare, ki prinaša ljudem navidezno rešitev njihovih problemov za ceno odpada od resnice. Najhujša religiozna prevara je antikristova prevara, to je prevara lažnega mesijanstva, kjer človek poveličuje samega sebe namesto Boga in njegovega Mesija, ki je prišel v telesu (prim. 2 Tes 2,4-12; 1 Tes 5,2-3; 2 Jn 7; 1 Jn 2,18.22).

676 Ta antikristovska prevara se še zarisuje v svetu vsakokrat, ko si ljudje domišljajo, da bodo v zgodovini uresničili mesijansko upanje, ki se more izpolniti samo onstran nje prek eshatološke sodbe: tudi v njeni omiljeni obliki je Cerkev zavrnila ta pod imenom milenarizem nastopajoči ponaredek prihodnjega kraljestva (prim. DS 3839), predvsem v politični obliki sekulariziranega mesijanstva, “notranje sprevrženega” (prim. Pij XI. okr. “Divini Redemptoris”, ki obsoja “lažni misticizem” te “ponaredbe odrešenja ponižanih”; CS 20-21).

677 Cerkev bo dospela v slavo božjega kraljestva le skozi to poslednjo pasho (veliko noč), v kateri bo sledila svojemu Gospodu v njegovi smrti in njegovem vstajenju (prim. Raz 19,1-9). Božje kraljestvo se torej ne bo dovršilo z zgodovinskim zmagoslavjem Cerkve (prim. Raz 13,8) na podlagi rastočega napredka, ampak z zmago Boga nad poslednjim divjanjem hudobije (prim. Raz 20,7-10), Boga, ki bo storil, da bo prišla z neba njegova Nevesta (prim. Raz 21,2-4). Božje zmagoslavje nad upornostjo zla bo zadobilo obliko poslednje sodbe (prim. Raz 20,12) po zadnjem kozmičnem majanju tega minljivega sveta (prim. 2 Pt 3,12-13).