1691 “Spoznaj, o kristjan, svoje dostojanstvo. Ker si postal deležen božje narave, se nikar z nevrednim vedenjem ne vračaj v prejšnjo nizkost. Pomni, kakšne glave in kakšnega telesa ud si. Ne pozabi, da si bil iztrgan iz oblasti teme in prestavljen v svetlobo in božje kraljestvo” (sv. Leon Vel., sermo 21,2-3).

1692 Veroizpoved je izrekla veličino božjih darov človeku v delu njegovega stvarjenja in še bolj v odrešenju in posvečenju. Kar vera izpoveduje, zakramenti priobčujejo: po zakramentih, ki so jih “prerodili”, so kristjani postali “božji otroci (Jn 1,12; 1 Jn 3,1), in deležni božje narave” (2 Pt 1,4). Ko kristjani v veri spoznajo svoje novo dostojanstvo, so poklicani, da zanaprej živijo, “kakor je vredno Kristusovega evangelija (Flp 1,27). Po zakramentih in molitvi prejemajo Kristusovo milost in darove njegovega Duha, ki jih za to usposablja.

1693 Jezus Kristus je vedno “delal to, kar je všeč Očetu (prim. Jn 8,29). Vedno je živel v popolnem občestvu z njim. Prav tako so njegovi učenci povabljeni, da živijo pod pogledom Očeta, “ki vidi na skrivnem” (prim. Mt.6), da bodo postali “popolni, kakor je popoln nebeški Oče” (Mt 5,47).

1694 S krstom včlenjeni v Kristusa (prim. Rim 6,5) so kristjani “mrtvi za greh in živijo za Boga, v Kristusu Jezusu” (Rim 6,11) ter so tako deležni življenja Vstalega (prim. Kol 2,12). V hoji za Kristusom in zedinjeni z njim (prim. Jn 15,5) si morejo kristjani prizadevati, da bi “posnemali Boga kot njegovi ljubljeni otroci in bi živeli v ljubezni” (Ef 5,1), ko se v svojih mislih, besedah in dejanjih ravnajo “po mišljenju, ki je v Kristusu Jezusu” (Fil 2,5) in sledijo njegovim zgledom (Jn 13,12-16).

1695 Opravičeni “v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in v Duhu našega Očeta” (1 Kor 6,11), “posvečeni in poklicani k svetosti” (1 Kor 1,2), so kristjani postali “tempelj Svetega Duha” (prim. 1 Kor 6,19). Ta “Sinov Duh” jih uči moliti k Očetu (prim. Gal 4,6), in ko je postal njihovo življenje, jim daje moč delovati z dejavno ljubeznijo (Gal 5,25), tako da prinašajo “sadove Duha” (Gal 5,22). Ko Sveti Duh ozdravlja rane greha, nas notranje prenavlja z duhovnim preoblikovanjem (Ef 4,23); razsvetljuje nas in nas krepi, da bi živeli “kot otroci luči” (Ef 5,8), “v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici” (Ef 5,9).

1696 Kristusova pot “vodi v življenje”, nasprotna pot pa “vodi v pogubljenje” (Mt 7,13; prim. 5 Mz 30,15-20). Evangeljska prilika o dveh poteh ostaja v katehezi Cerkve vedno navzoča. Ta prilika naznačuje pomembnost moralnih odločitev za naše zveličanje. “Dve poti sta, ena pot življenja in druga pot smrti; toda med obema je velika razlika” (DidachJ 1,1).

1697 Pomembno je v katehezi povsem z vso jasnostjo razodevati veselje in zahteve Kristusove poti (prim. CT 29). Kateheza o “novem življenju” v Kristusu (Rim 6,4) bo:

- kateheza o Svetem Duhu, notranjem učitelju življenja po Kristusu, osrečujočem gostu in prijatelju, ki navdihuje, vodi, popravlja in krepi to življenje;

- kateheza o milosti, kajti z milostjo smo rešeni, in spet je milost tista, po kateri morejo naša dela prinašati sad za večno življenje;

- kateheza o blagrih, kajti Kristusova pot je na kratko povzeta v blagrih, ki so edina pot do večne sreče, po kateri hrepeni človekovo srce;

- kateheza o grehu in odpuščanju, kajti če se človek ne prizna za grešnika, ne more spoznati resnice o samem sebi, kar je pogoj za pravilno delovanje; brez ponudbe odpuščanja ne bi mogel prenesti te resnice;

- kateheza o človeških krepostih, ki daje dojeti lepoto in čar pravilnih razpoloženj za dobro;

- kateheza o krščanskih krepostih vere, upanja in ljubezni, ki se navdihuje velikodušno ob zgledu svetnikov;

- kateheza o dvojni zapovedi ljubezni, razvita v deseterih zapovedih;

- cerkvenostna kateheza, kajti krščansko življenje more rasti, se razvijati in se priobčevati samo v mnogoterih izmenjavah “duhovnih dobrin” v “občestvu svetih”.

1698 Prvo in poslednje navezovališče (izhodišče in cilj) takšne kateheze bo vedno Jezus Kristus, ki je “pot, resnica in življenje” (Jn 14,6). Če Kristusovi verniki gledajo nanj v veri, morejo upati, da bo on sam uresničil v njih svoje obljube, in da bodo ljubeč ga z ljubeznijo, s katero jih je on ljubil, izvrševali dela, ki ustrezajo njihovemu dostojanstvu:

Prosim vas, pomislite, da je naš Gospod Jezus Kristus vaša resnična glava in da ste vi njegovi udje. On je vam to, kar je glava svojim udom; vse, kar je njegovo, je vaše, njegov duh, njegovo srce, njegovo telo, njegova duša in vse njene zmožnosti in vi jih morate uporabljati kot to, kar je vaše, da boste služili Bogu, ga hvalili, ljubili in poveličevali. Vi pripadate njemu, kakor udje pripadajo svoji glavi. Zato naš Gospod goreče želi uporabljati vse tisto, kar je v vas, kakor nekaj, kar je njegovega, za službo Očetu in za slavo svojega Očeta (sv. Janez Eudes, cord. 1,5).
Življenje je meni Kristus (Flp 1,21).