464 Edinstveni in povsem enkratni dogodek učlovečenja Božjega Sina ne pomeni, da je Jezus Kristus delno Bog in delno človek, tudi ne, da v njem obstaja nerazločena mešanica božjega in človeškega. Postal je resnično človek in ostal resnično Bog. Jezus Kristus je pravi Bog in pravi človek. To versko resnico je Cerkev morala braniti in jo pojasnjevati v prvih stoletjih nasproti krivoverstom, ki so jo pačila.

465 Prva krivoverstva so manj zanikovala Kristusovo božanstvo kakor pa njegovo resnično človeško naravo (gnostični doketizem). Krščanska vera je že od apostolskih časov dalje poudarjala resnično učlovečenje Božjega Sina, “ki je prišel v telesu” (prim. 1 Jn 4,2-3; 2 Jn 7). Toda od tretjega stoletja dalje je Cerkev morala zoper Pavla iz Samosate na cerkvenem zboru, ki se je sešel v Antiohiji, zatrditi, da je Jezus Kristus Božji Sin po naravi in ne po adopciji, posinovljenju. Prvi vesoljni cerkveni zbor v Niceji leta 325 je v svojem Credo (veroizpovedi) izpovedal vero, da je Božji Sin “rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom /'homousios’/”; in obsodil je Arija, ki je trdil, da “je Božji Sin nastal iz nič” (DS 130) in da “je bil iz neke druge substance” kakor pa Oče (DS 126).

466 Nestorijansko krivoverstvo je videlo v Kristusu človeško osebo, pridruženo božji osebi Božjega Sina. Nasproti temu krivoverstvu sta sv. Ciril Aleksandrijski in 3. vesoljni cerkveni zbor, ki se je sešel v Efezu leta 431, izpovedala, da “je Beseda … glede na osebo zedinila s seboj meso, oživljeno z razumno dušo, in je tako postala človek” (DS 250). Kristusova človeška narava nima drugega subjekta kakor to božjo osebo Božjega Sina, ki je to človeško naravo privzel in naredil za svojo vse od svojega spočetja. Zato je efeški cerkveni zbor leta 431 razglasil, da je Marija v vsej resnici postala božja mati s človeškim spočetjem Božjega Sina v svojem telesu: “Mati božja ne, kakor da bi božja Beseda iz nje vzela svojo božjo naravo, marveč zato, ker ima ta božja Beseda iz nje /Marije/ sveto telo, obdarjeno z razumno dušo; o Besedi, zedinjeni v svoji osebi s tem svetim telesom, je namreč rečeno, da je po mesu rojena” (DS 251).

467 Monofiziti so trdili, da je človeška narava kot taka prenehala bivati v Kristusu, ko si jo je bila privzela njegova božja oseba Sina Božjega. Četrti vesoljni cerkveni zbor je v Kalcedonu leta 451 ob soočenju s tem krivoverstvom izpovedal:

Ravnaje se po svetih očetih vsi soglasno učimo, da je Sin, naš Gospod Jezus Kristus, popolnoma isti. Isti je popoln v božanstvu in popoln v človeškosti, resnično Bog in resnično človek, obstoječ iz razumne duše in iz telesa. Prav isti je enakega bistva z Očetom po božanstvu in enakega bistva z nami po človečnosti, v vsem nam enak razen v grehu” (Heb 4,15). Pred vsemi veki je bil rojen iz Očeta po božanstvu, v poslednjih dneh pa je bil isti za nas in zaradi našega zzveličanja rojen iz device Marije, božje matere, po človečnosti.
Priznavamo popolnoma istega Kristusa, Sina, Gospoda, Edinorojenega, ki obstoji v dveh naravah nepomešano, nespremenjeno, nerazdeljeno in neločeno. Nikakor ni zaradi zedinjenja odstranjena različnost obeh narav, ohranjena je marveč svojstvenost vsake od obeh narav, ki se združita v eno osebo in hipostazo (DS 301-302).

468 Po kalcedonskem koncilu so nekateri iz Kristusove človeške narave napravili nekakšen osebni subjekt. Nasproti njim je 5. vesoljni cerkveni zbor v Carigradu leta 553 izpovedal o Kristusu: “Obstoji le ena hipostaza /ali oseba/ njega, ki je Gospod Jezus Kristus, eden od svete Trojice” (DS 424). Vse v Kristusovi človeški naravi je torej treba pridevati njegovi božji osebi kot njegovemu lastnemu subjektu (prim. že efeški koncil: DS 255), ne samo čudeže, ampak tudi trpljenje (prim. DS 424) in celo smrt: “Naš, v mesu križani Gospod Jezus Kristus, je pravi Bog in Gospod veličastva in eden od svete Trojice” (DS 423).

469 Cerkev torej izpoveduje, da je Jezus neločljivo pravi Bog in pravi človek. Je resnično Božji Sin, ki je postal človek, naš brat, in sicer ne da bi prenehal biti Bog, naš Gospod:

“Id quod fuit remansit et quod non fuit assumpsit” (“Ostal je, kar je bil; privzel si je, kar ni bil”), poje rimska liturgija (BM, odpev v hvalnicah 1. januarja; prim. sv. Leon Veliki, serm. 21,2-3). Liturgija sv. Janeza Zlatoustega pa razglaša in poje: “O edinorojeni Sin in Beseda Boga samega, čeprav si nesmrten, si se hotel zaradi našega zveličanja utelesiti iz svete bogorodice in vedno device Marije; brez spremenitve si postal človek in bil križan, o Kristus Bog, ki si s smrtjo uničil smrt, ki si eden iz svete Trojice, slavljen z Očetom in Svetim Duhom, reši nas!” (Tropar “O monoghenis”).