337 Bog sam je ustvaril vidni svet v vsem njegovem bogastvu, njegovi raznoličnosti in njegovem redu. Sveto pismo simbolično prikazuje Stvarnikovo delo kot zaporedje šesterih dni božjega “dela”, ki se končajo s “počitkom” sedmega dne (1 Mz 1,1 – 2,4). Sveto besedilo uči glede stvarjenja resnice, ki jih je Bog razodel za naše zveličanje (prim. BR 11), tiste resnice, ki omogočajo “priznavati globoko notranjo naravo vsega stvarstva, njegovo vrednost in njegovo naravnanost na božjo slavo” (C 36).

338 Ničesar ni, kar bi ne dolgovalo svojega obstoja Bogu stvarniku. Svet se je začel, ko je bil z božjo besedo priklican iz nič; vsa obstajajoča bitja, celotna narava, in celotna človeška zgodovina – vse to se zakoreninja v tem prvotnem dogodku: to je nastanek sam, s katerim je bil svet vzpostavljen in se je začel čas (prim. sv. Avguštin, Gen. Man. 1,2,4).

339 Vsako ustvarjeno bitje ima svojo lastno dobrost in svojo lastno popolnost. Za vsako od del “šesterih dni” je rečeno: “In Bog je videl, da je dobro”. “Saj prejmejo vse stvarnosti prav na temelju ustvarjenosti svojo lastno trdnost, resničnost in dobrost ter svoje lastne zakone in red” (CS 36,2). Različne stvari, hotene v njihovi lastni biti, odsevajo vsaka na svoj način žarek neskončne božje modrosti in dobrote. Zaradi tega mora človek spoštovati lastno dobrost vsake stvari, tako da se izogiblje takšnemu neurejenemu uporabljanju stvari, ki prezira Stvarnika in ima pogubne posledice za ljudi in za njihovo okolje.

340 Medsebojna odvisnost stvari je hotena od Boga. Sonce in luna, cedra in mala cvetlica, orel in vrabec: neštete različnosti in neenakosti nakazujejo, da nobena stvar ne zadošča sama sebi, da obstajajo le v odvisnosti druga od druge, da bi se tako medsebojno dopolnjevale v služenju drugih drugim.

341 Lepota vesoljstva: Red in harmonija ustvarjenega sveta izvirata iz raznovrstnosti bitij in odnosov, ki obstajajo med njimi. Človek jih polagoma odkriva kot zakone narave. Le-ti so predmet občudovanja učenjakov. Lepota stvarstva odseva neskončno Stvarnikovo lepoto. Ta lepota mora navdihovati spoštovanje in podrejenost človekovega razuma in njegove volje.

342 Hierarhija stvari je izražena z zaporedjem “šesterih” dni, ki gre od manj popolnega do bolj popolnega. Bog ljubi vse svoje stvari (prim. Ps 145,9), za sleherno skrbi, celo za vrabce. Vendar pravi Jezus: “Več ko veliko vrabcev ste vredni vi” (Lk 12,6-7), ali tudi: “Koliko več je vendar človek kot ovca” (Mt 12,12).

343 Človek je vrhunec stvarjenjskega dela. Navdihnjena pripoved izraža to s tem, da jasno razlikuje stvarjenje človeka od stvarjenja drugih stvari (prim. 1 Mz 1,26).

344 Obstaja solidarnost med vsemi stvarmi zaradi dejstva, da imajo vse istega Stvarnika in da so vse naravnane na njegovo slavo (prim. 1 Mz 1,26):
Hvaljen, moj Gospod, z vsemi tvojimi stvarmi,
posebno s soncem, velikim bratom,
ki razsvetljuje dneve in nas.
Lepo je in v velikem sijaju žari.
Tebe, Najvišji, odseva …

Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri vodi,
mnogo koristi ponižna, dobra in čista …
Hvaljen, naš Gospod, v naši sestri zemlji,
ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji,
in prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem …

Hvalite in poveličujte mojega Gospoda
in zahvalite se mu in služite mu
v veliki ponižnosti.

(sv. Frančišek Asiški, Sončna pesem)

345 Sobota – cilj dela “šesterih dni”. Sveto besedilo pravi, da je “Bog dokončal sedmi dan svoje delo, ki ga je naredil”, in da sta bila tako “dovršena nebo in zemlja”, in da je Bog sedmi dan “počival” ter da je ta dan blagoslovil in ga posvetil (1 Mz 2,1-3). Te navdihnjene besede vsebujejo bogastvo zveličavnih naukov:

346 Bog je v stvarstvo položil temelj in stalne zakone (prim. Heb 4,3-4), na katere se bo verujoči mogel opreti z zaupanjem in ki mu bodo vedno znamenje ter poroštvo neomajne zvestobe božje zaveze (prim. Jer 31,35-37; 33,19-26). S svoje strani bo človek moral ostati zvest temu temelju in spoštovati zakone, ki jih je tukaj zapisal Stvarnik.

347 Stvarstvo je narejeno v naravnanosti na soboto in torej na češčenje in adoracijo Boga. Bogočastje (kult) je torej zapisano v red stvarstva (prim. 1 Mz 1,14). “Operi Dei nihil preponatur – najprej bogoslužje, potem vse drugo”, veleva Pravilo sv. Benedikta, ki s tem nakazuje pravi red človeškega dejanja in nehanja.

348 Sobota je v srcu Izraelove postave. Spolnjevati zapovedi, pomeni biti v skladu z božjo modrostjo in z božjo voljo, izraženo v božjem delu stvarjenja.

349 Osmi dan. Toda za nas je vzšel nov dan: dan Kristusovega vstajenja. Sedmi dan končuje prvo stvarjenje. Osmi dan začenja novo stvarjenje. Tako delo stvarjenja dosega vrhunec v še večjem delu odrešenja. Prvo stvarjenje najde svoj smisel in svoj vrhunec v tistem novem stvarjenju v Kristusu, katerega sijaj daleč presega sijaj prvega stvarjenja (prim. RiM, velikonočna vigilija 24: molitev po prvem berilu).

NA KRATKO

350 Angeli so ustvarjeni duhovi, ki nenehno slavijo Boga in ki služijo njegovim odrešenjskim načrtom glede drugih ustvarjenih bitij: “Ad omnia bona nostra cooperantur angeli – Pri vseh naših dobrih delih sodelujejo angeli” (sv. Tomaž Akv., s.th. 1,114,3, ad 3).

351 Angeli obdajajo Kristusa, svojega Gospoda. Služijo mu še posebej pri izpolnjevanju njegovega odrešenjskega poslanstva glede ljudi.

352 Cerkev časti angele, ki ji pomagajo na njenem zemeljskem romanju in varujejo vse ljudi.

353 Bog je hotel raznovrstnost svojih ustvarjenih bitij in njihovo lastno dobrost, njihovo medsebojno odvisnost in njihov red. Vse snovno stvarstvo je Bog namenil blagru človeškega rodu. človek – in prek njega vse stvarstvo – pa je namenjen božji slavi.

354 Spoštovati v stvarstvo zapisane zakonitosti in odnose, ki izhajajo iz narave stvari, je začetek modrosti in temelj nravnosti.