Vesela vest: Bog je poslal svojega Sina

422 “Ko je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, podvrženega postavi, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi tako mi prejeli posinovljenje” (Gal 4,4-5). To je “evangelij Jezusa Kristusa, Božjega Sina” (Mr 1,1): Bog je obiskal svoje ljudstvo (prim. Lk 1,68), izpolnil je obljube, dane Abrahamu in njegovemu potomstvu (prim. 1,55); to je storil nad vse pričakovanje: poslal je svojega “ljubljenega Sina” (Mr 1,11).

423 Verujemo in izpovedujemo: Jezus iz Nazareta, rojen iz Izraelove hčere v Betlehemu v času kralja Heroda Velikega in cesarja Avgusta, po svojem poklicu tesar, umrl križan v Jeruzalemu, pod cesarskim namestnikom Poncijem Pilatom, za vladanja cesarja Tiberija, je večni Božji Sin, ki je postal človek; “izšel je iz Boga” (Jn 13,3), “prišel iz nebes” (Jn 3,13;6,33), “prišel v telesu” (1 Jn 4,2), kajti “Beseda je človek postala in se naselila med nami. Videli smo njeno slavo, slavo, ki jo ima po Očetu kot edinorojeni Sin, poln milosti in resnice … Iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo” (Jn 1,14.16).

424 Milost Svetega Duha nas nagiblje in Oče nas priteguje, da verujemo in izpovedujemo o Jezusu: “Ti si Kristus, Sin živega Boga” (Mt 16,16). Kristus je zgradil svojo Cerkev na skalo te vere, ki jo je izpovedal Peter (prim. Mt 16,18; sv. Leon Veliki, serm.4,3; 51,1; 62,2; 83,3).

Oznanjati nedoumljivo Kristusovo bogastvo (Ef 3,8)

425 Posredovanje krščanske vere je najprej oznanilo o Jezusu Kristusu, ki naj privede k veri vanj. Že od začetka so prvi učenci goreče želeli oznanjati Kristusa: “Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala” (Apd 4,20). Apostoli vabijo ljudi vseh časov, naj vstopijo v veselje njihovega občestva s Kristusom.

Kar smo slišali, kar smo na lastne oči gledali, kar so otipale naše roke, to vam oznanjamo: Besedo življenja. To življenje se je razodelo, gledali smo ga. Pričujemo in oznanjamo vam večno življenje, ki je bilo pri Očetu in se je nam razodelo. Kar smo torej gledali in slišali, oznanjamo tudi vam, da bi bili tudi vi v občestvu z Očetom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom. To vam pišemo zato, da bi bilo naše veselje popolno (1 Jn 1,1-4).

V središču kateheze je Kristus

426 “V središču kateheze bistveno najdemo osebo, osebo Jezusa Kristusa iz Nazareta, 'edinorojenega od Očeta’..., ki je trpel in umrl za nas in ki sedaj, ko je vstal od mrtvih, vedno živi z nami … Katehizirati … pomeni v Kristusovi osebi razkrivati celoten večni božji načrt; pomeni skušati dojeti pomen Kristusovih del, besed in znamenj, ki jih je delal” (CT 5). Cilj kateheze je: Privesti ljudi “v občestvo z Jezusom Kristusom in do globoke domačnosti z njim; on edini nas more privesti k Očetovi ljubezni v Duhu in nas napraviti deležne življenja presvete Trojice” (pr.t.).

427 “Kateheza v poučevanju izroča Kristusa, učlovečeno Besedo in Božjega Sina, vse drugo pa le toliko, kolikor se nanaša nanj; Kristus sam uči, vsak drug učitelj pa le, kolikor je njegov nauk glasnik in tolmač, ki omogoča Kristusu govoriti po njegovih ustih … Za vsakega kateheta naj bi veljalo, da bi mogli tudi zanj uporabiti skrivnostne Kristusove besede: 'Moj nauk ni moj, ampak tistega, ki me je poslal’ (Jn 7,16)” (pr.t.6).

428 Kdor je poklican, da “poučuje o Kristusu”, mora zato najprej iskati tisti dobiček, ki obstaja v “vzvišenem spoznanju Jezusa Kristusa”; treba je “vse zavreči …, da bi si pridobili Kristusa in bi bili v njem”, in da bi “spoznali njega in moč njegovega vstajenja ter svoj delež pri njegovem trpljenju, pri tem pa mu postali podobni v njegovi smrti, da bi kako prišli do vstajenja od mrtvih” (Flp 3,8-11).

429 Iz tega ljubečega poznanja Kristusa izvira hrepenenje, da bi ga oznanjali, da bi “evangelizirali” in še druge vodili k pritrditvi vere v Jezusa Kristusa. Hkrati pa čutimo, kako potrebno je, da bi vedno bolje poznali to vero. V ta namen bodo, držeč se vrstnega reda veroizpovedi, predstavljeni najprej glavni Jezusovi naslovi: Kristus, Božji Sin, Gospod (2. člen). Veroizpoved se nato nanaša na glavne skrivnosti Kristusovega življenja: skrivnosti njegovega učlovečenja (3. člen), njegove velike noči (4. in 5. člen), končno njegovega poveličanja (6. in 7. člen).