1996 Naše opravičenje izhaja iz božje milosti. Milost je naklonjenost, podarjena pomoč, ki nam jo Bog daje, da odgovorimo na njegov klic, naj postanemo božji otroci (Prim. Jn 1,12-18), posinovljenci (Prim. Rim 8,14-17.), deležni božje narave (Prim. 2 Pt 1,3-4), večnega življenja (Prim. Jn 17,3).

1997 Milost je delež pri božjem življenju. Uvede nas v notranje globine troedinega božjega življenja. Po krstu ima kristjan delež pri milosti Kristusa, ki je glava svojega telesa. Kot “posinovljenec” (posvojeni sin) more v zedinjenju z edinim Sinom odslej Boga
imenovati “Očeta”. In prejme življenje Duha, ki mu vdihne ljubezen (agape) do bližnjega in ki oblikuje Cerkev.

1998 Ta poklicanost k večnemu življenju je nadnaravna. Popolnoma je odvisna od podarjene pobude Boga, kajti le on se more razodeti in dati samega sebe. Ta poklicanost presega zmožnosti razuma in moči človeške volje pa tudi vsakega ustvarjenega bitja (Prim. 1 Kor 2,7-9).

1999 Kristusova milost je nezaslužen božji dar, ki nam ga daje Bog iz svojega življenja, vlitega po Svetem Duhu v našo dušo, da bi jo pozdravil greha in posvetil: to je posvečujoča ali pobožanstvujoča milost ali milost, prejeta s krstom. Ta milost je v nas studenec za
dela posvečenja (Prim. Jn 4, 14; 7,38-39).

Če je kdo v Kristusu, je nova stvar. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo. Vse pa je od Boga. On nas je po Kristusu spravil s seboj … (2 Kor 5,17-18).

2000 Posvečujoča milost je trajen dar, nadnaravna dispozicija, ki izpopolnjuje dušo samo tako, da jo naredi sposobno živeti z Bogom, delati po njegovi ljubezni. Razlikujemo habitualno milost, trajno dispozicijo (voljnost), da bi živeli in delali v skladu z božjim klicem, in pa dejanske milosti, se pravi božje posege bodisi na začetku spreobrnjenja bodisi v potekanju posvečenja.

2001 Človekova priprava na sprejem milosti je že delo milosti. Potrebna je, da vzbudi in podpira naše sodelovanje za opravičenje po veri in za posvečenje po ljubezni. Bog dovrši v nas to, kar je začel, kajti on “prične, ko stori, da po njegovem delovanju mi hočemo, in dovrši tako, da sodeluje z našimi že spreobrnjenimi hotenji” sv. Avguštin, grat. 17):

Seveda delamo tudi sami, vendar delamo le skupaj z Bogom, ki dela. Njegovo usmiljenje je namreč šlo pred nami, da bi bili ozdravljeni, kajti to usmiljenje gre še vedno za nami, da bi, ko smo bili enkrat ozdravljeni, bili oživljeni. Pred nami gre, da bi bili poklicani, in za
nami gre, da bi bili poveličani. Pred nami gre, da bi živeli bogoljubno, in za nami gre, da bi za vedno živeli z Bogom, kajti brez njega ne moremo ničesar storiti (sv. Avguštin, nat. et grat. 31).

2002 Svobodna božja pobuda terja tudi človekov svoboden odgovor. Bog je namreč ustvaril človeka po svoji podobi in mu s svobodo podelil tudi sposobnost, da ga spozna in ljubi. Duša samo svobodno stopi v občestvo ljubezni. Bog se neposredno dotakne človekovega srca in ga naravnost vodi. V človeka je položil hrepenenje po resnici in dobrem, ki ga more izpolniti samo on. Obljube “večnega življenja” ustrezajo temu hrepenenju nad vsako upanje:

Če torej beremo, da si po svojih zelo dobrih delih sedmi dan počival … naj nam beseda tvoje knjige napoveduje, da bomo tudi mi po svojih delih, ki so samo zato zelo dobra, ker si nam jih ti daroval, na soboto večnega življenja našli počitek v tebi (sv. Avguštin, conf. 13,36).

2003 Milost je najprej in predvsem dar Duha, ki nas opraviči in nas posveti. Vendar pa milost vsebuje tudi darove, ki nam jih Duh pokloni, da bi nas pridružil svojemu delovanju, da bi nas napravil sposobne za sodelovanje pri zveličanju drugih in pri rasti Kristusovega telesa, Cerkve. To so zakramentalne milosti, različnim zakramentom lastni darovi. To pa so tudi posebne milosti, imenovane tudi “karizme” po grškem izrazu, ki ga uporablja sveti Pavel in pomeni naklonjenost, zastonjski dar, uslugo (Prim. C 12). Kakršnakoli že je njihova narava, včasih izjemna, kot je to dar čudežev ali jezikov, karizme so naravnane na posvečujočo milost in za cilj imajo skupni blagor Cerkve. Karizme so v službi ljubezni, ki gradi Cerkev (Prim. 1 Kor 12).

2004 Spodobi se, da med posebnimi milostmi omenimo stanovske milosti, ki spremljajo izvrševanje dolžnosti krščanskega življenja in služb znotraj Cerkve:

Imamo različne darove, pač po milosti, ki nam je bila dana. Če ima kdo dar preroštva, naj ga uporablja v skladu z vero. Kdor ima dar služenja, naj ga uporablja za služenje. Kdor ima dar učenja, naj uči. Kdor ima dar spodbujanja, naj spodbuja.Kdor daje, naj daje širokosrčno.
Kdor je predstojnik, naj ga odlikuje vestnost. Kdor se posveča dobrodelnosti, naj to dela z veseljem (Rim 12,6- 8).

2005 Ker je milost nadnaravnega reda, se izmika našemu izkustvu in jo moremo spoznati samo z vero. Ne moremo se torej opirati na svoja čustva ali na dela, da bi iz tega sklepali, da smo opravičeni in rešeni (Prim. Trid. k.: DS 1533-1534). Vendar nam po Gospodovi besedi: “Po njihovih sadovih jih boste torej spoznali” (Mt 7,20), razmišljanje o božjih dobrotah v našem življenju in v življenju svetnikov jamči, da je v nas na delu milost in nas spodbuja k vedno večji veri in k drži zaupljivega uboštva.

Enega najlepših primerov te naravnanosti najdemo v odgovor Ivane d’Arc na vprašanje cerkvenih sodnikov, s katerim so jo hoteli ujeti v past. Na vprašanje, ali v ve, da je v božji milosti, je odgovorila: “Če nisem, naj mi jo Bog da. Če sem, naj me v njej ohrani” (proces proti Ivani d’Arc)