Oče, razodet po Sinu

238 Klicanje Boga kot “očeta” je poznano mnogim religijam. Pogosto gledajo na božanstvo kot na “očeta bogov in ljudi”. V Izraelu dajejo Bogu naziv Oče kot stvarniku sveta (prim. 5 Mz 32,6; Mal 2,10). Še bolj je Bog Oče zaradi zaveze in postave, podarjene Izraelu, božjemu “prvorojencu” (2 Mz 4,22). Imenujejo ga tudi Oče Izraelovega kralja (prim. 2 Sam 7,14). Še posebej pa je Bog “Oče ubogih”, sirot in vdov, ki so pod njegovim ljubečim varstvom (prim. Ps 68,6).

239 Ko govorica vere označuje Boga z imenom “Oče”, nakazuje predvsem dva vidika: da je Bog prvi izvor vsega in transcendentna avtoriteta, in da je hkrati dobrota in ljubeča skrbnost za vse svoje otroke. To očetovsko nežnost Boga je mogoče izraziti tudi s podobo materinstva (prim. Iz 66,13; Ps 131,2), ki naznačuje bolj imanentnost Boga, intimnost med Bogom in njegovo stvarjo. Tako govorica vere črpa iz človeškega izkustva glede staršev, ki so na neki način za človeka prvi božji namestniki. Toda to izkustvo tudi pove, da so človeški starši zmotljivi in morejo iznakaziti obraz očetovstva in materinstva. Primerno je torej opozarjati na to, da Bog presega človeško razlikovanje spolov. Bog ni ne moški ne ženska, Bog je Bog. Bog presega tudi človeško očetovstvo in človeško materinstvo (prim. Ps 27,10), četudi je on njun izvor in mera (prim. Ef 3,14; Iz 49,15): nihče ni oče tako, kakor je oče Bog.

240 Jezus je razodel, da je Bog “Oče” v nezaslišanem smislu: ni to samo kot Stvarnik, marveč je od vekomaj Oče v odnosu do svojega edinega Sina, ki je z nasprotne strani Sin samo v odnosu do svojega Očeta: “Nihče ne pozna Sina kakor le Oče, in nihče ne pozna Očeta kakor le Sin, in komur hoče Sin razodeti” (Mt 11,27).

241 Zaradi tega apostoli o Jezusu izpovedujejo, da je on “Beseda, ki je bila v začetku pri Bogu in (...) je Bog” (Jn 1,1), da je “podoba nevidnega Boga” (Kol 1,15), ter “odsvit njegovega veličastva in podoba njegovega bistva” (Heb 1,3).

242 Za njimi je v skladu z apostolskim izročilom Cerkev leta 325, na prvem vesoljnem cerkvenem zboru v Niceji izpovedala, da je Sin enega bistva “consubstantialis” z Očetom, to se pravi, skupaj z njim en sam Bog. Drugi vesoljni cerkveni zbor, zbran v Carigradu leta 381, je ohranil ta izraz v formulaciji nicejskega Credo in izpovedal vero v “edinorojenega Sina božjega. Ki je rojen pred vsemi veki in je Bog od Boga, Luč od Luči, pravi Bog od pravega Boga. Rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom” (DS 150).

Oče in Sin, razodeta po Duhu

243 Pred svojo pasho (veliko nočjo) Jezus naznanja, da bo poslal od Očeta “drugega Tolažnika” (Branilca) Svetega Duha. Sveti Duh je bil sicer na delu že od stvarjenja dalje (prim. 1 Mz 1,2) in je nekdaj “govoril po prerokih” (nicejsko-carigrajska veroizpoved), sedaj bo pri učencih in v njih (prim. Jn 14,17), da jih bo učil (prim. Jn 14,26) in uvajal “v popolno resnico” (Jn 16,13). Tako je Sveti Duh razodet kot božja oseba, različna od Jezusa in od Očeta.

244 Večni izvor Duha se razodeva v njegovi časovni poslanosti. Svetega Duha pošilja apostolom in Cerkvi tako Oče v Sinovem imenu kakor Sin osebno, ko se je vrnil k Očetu (prim. Jn 14,26; 15,26; 16,14). S tem, da je bila oseba Duha poslana potem, ko je bil Jezus poveličan (prim. Jn 7,39), se v polnosti razodeva skrivnost svete Trojice.

245 Apostolsko vero, ki se nanaša na Svetega Duha, je izpovedal drugi vesoljni cerkveni zbor leta 381 v Carigradu: “Verujemo v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja. Ki izhaja iz Očeta” (DS 150). Cerkev s tem priznava Očeta kot “studenec in izvor vsega božanstva” (6. toledski pokr. koncil leta 638: DS 525). Večni izvor Svetega Duha pa ni brez zveze s Sinovim: “Sveti Duh, tretja oseba v Trojici, je prav isti Bog z Očetom in Sinom: enega bistva in tudi ene narave. (...) Imenuje pa se ne le Duh Očeta, tudi ne le Duh Sina, ampak hkrati Duh Očeta in Sina” (11. toledski pokr. koncil leta 675: DS 527). Credo carigrajskega koncila izpoveduje: “Z Očetom in Sinom ga molimo in slavimo” (DS 150).

246 Credo latinskega izročila izpoveduje, da Sveti Duh “izhaja iz Očeta in Sina (Filioque)”. Florentinski koncil leta 1438 razjasnjuje: “Sveti Duh ima svoje bistvo in svojo bit hkrati iz Očeta in Sina ter večno izhaja iz obeh kot iz enega samega počela in po enem samem dahnjenju … In ker je vse tisto, kar je Očetovega, Oče sam dal svojemu edinemu Sinu, ko ga je rodil, razen svoje biti kot biti Očeta, zato ima Sin prav to izhajanje Svetega Duha po Sinu vekomaj od svojega Očeta, ki je rodil Sina od vekomaj” (DS 1300-1301).

247 Trditve filioque ne najdemo v carigrajski veroizpovedi leta 381. Toda na temelju starega latinskega in aleksandrijskega izročila je to papež sv. Leon že dogmatično izpovedal leta 447 (prim. DS 284), še preden je Rim na kalcedonskem koncilu leta 451 spoznal in sprejel veroizpoved iz leta 381. Uporabljanje tega obrazca v Credo je bilo polagoma dopuščeno v latinski liturgiji (med osmim in enajstim stoletjem). Uvedba filioque v nicejsko-carigrajsko veroizpoved znotraj latinske liturgije pa še danes sestavlja spor s pravoslavnimi Cerkvami.

248 Vzhodno izročilo izraža najprej to, da je Oče prvi vir v razmerju do Svetega Duha. Ko izpoveduje, da Sveti Duh, “izhaja od Očeta” (Jn 15,26), trdi, da Sveti Duh izhaja od Očeta po Sinu (prim. M 2). Zahodno izročilo izraža najprej enobistveno občestvo med Očetom in Sinom, ko pravi, da Sveti Duh izhaja iz Očeta in Sina (Filioque). To pravi “zakonito in razumno” (florentinski koncil leta 1439: DS 1302), kajti večni red božjih oseb v njihovem enobistvenem občestvu vključuje, da je Oče kot “počelo brez počela” (DS 1331) prvi izvir Duha, vendar tudi, da je Oče kot Oče edinega Sina skupaj z njim “eno počelo izhajanja Svetega Duha” (2. lyonski koncil leta 1274: DS 850). Ta zakonita komplementarnost, če ni preveč toga, ne prizadene istovetnosti vere v realnosti iste izpovedovane skrivnosti.