Znamenja in simboli

1145 Zakramentalno opravilo je stkano iz znamenj in simbolov. Po božji pedagogiki odrešenja se njihov pomen zakoreninja v stvarstvo in človeško kulturo, dobiva določenost v dogodkih stare zaveze in se v polnosti razodeva v Kristusovi osebi in njegovem delu.

1146 Znamenja iz sveta ljudi. V človeškem življenju zavzemajo znamenja in simboli pomembno mesto. Ker je človek obenem telesno in duhovno bitje, izraža in dojema duhovne resničnosti po snovnih znamenjih in simbolih. Kot družbeno bitje potrebuje človek znamenj in simbolov za sporazumevanje z drugimi z govorico, kretnjami in dejanji. Isto velja za njegov odnos do Boga.

1147 Bog govori človeku po vidnem stvarstvu. Snovno vesoljstvo se kaže človekovem razumu, da bi v njem bral sledi Stvarnika vesoljstva (prim. Mdr 13,1; Rim 1,19-20; Apd 14,17). Svetloba in tema, veter in ogenj, voda in zemlja, drevo in sadeži govorijo o Bogu, simbolizirajo obenem njegovo veličino in njegovo bližino.

1148 Kot ustvarjene morej te čutom zaznatne stvarnosti postati kraj postati kraj izražanja božjega delovanja, ki posvečuje ljudi, in delovanja ljudi, ki častijo Boga. Enako je z znamenji in simboli družbenega življenja ljudi: umivanje in maziljenje, lomljenje kruha in pitje iz iste čaše – vse to more izraziti posvečujočo božjo navzočnost in človekovo hvaležnost pred njegovim Stvarnikom.

1149 Velike religije človeštva pričajo, pogosto na presunljiv način, o tem kozmičnem in simboličnem pomenu verskih obredov. Bogoslužje Cerkve predpostavlja, privzema in posvečuje prvine stvarstva in človeške kulture, podeljujoč jim dostojanstvo znamenj milosti, novega stvarstva v Jezusu Kristusu.

1150 Znamenja zaveze. Izvoljeno ljudstvo prejema od Boga razločilna znamenja in simbole, ki določajo njegovo bogoslužno življenje: to niso več samo obhajanja kozmičnih ciklov in družbene kretnje, temveč znamenja zaveze, simboli velikih božjih del za njegovo ljudstvo. Med temi bogoslužnimi znamenji stare zaveze moremo navesti obrezo, maziljenje ter posvetitev kraljev in duhovnikov, polaganje rok, daritve, predvsem pa velikonočno jagnje (pasho). Cerkev vidi v teh znamenjih predpodobe zakramentov nove zaveze.

1151 Znamenja, ki jih prevzame Kristus. Gospod Jezus pri svojem oznanjevanju pogosto uporablja znamenja iz stvarstva, da daje spoznati skrivnosti božjega kraljestva (prim. Lk 8,10). Svoja ozdravljanja in svoje oznanjevanje poudarja in dopolnjuje s snovnimi znamenji ali simboličnimi kretnjami (prim. Jn 9,6; Mr 7,33-35; 8,22-25). Dejstvom in znamenjem nove zaveze daje nov smisel, predvsem izhodu iz Egipta in veliki noči (pashi) (prim. Lk 9,31; 22,7-20), kajti on sam je smisel vseh teh znamenj.

1152 Zakramentalna znamenja. Od binkošti naprej je Sveti Duh tisti, ki po zakramentalnih znamenjih svoje Cerkve uresničuje posvečenje. Zakramenti Cerkve ne odpravljajo, temveč očiščujejo in privzemajo vse bogastvo znamenj in simbolov vesoljstva in družbenega življenja. Poleg tega so izpolnitev predpodob in podob stare zaveze, naznačujejo in uresničujejo odrešenje, ki ga je izvršill Kristus ter so predpodoba in predujem nebeške slave.

Besede in dejanja

1153 Zakramentalno opravilo je srečanje božjih otrok z njihovim Očetom, v Kristusu in Svetem Duhu in to srečanje se izraža kot pogovor, z dejanji in besedami. Simbolična dejanja so seveda že sama po sebi govorica, a treba je, da božja beseda in odgovor vere spremljata in poživljata ta dejanja, da bi seme božjega kraljestva obrodilo svoj sad v dobri zemlji. Bogoslužna dejanja označujejo to, kar izraža božja beseda: zastonjsko božjo pobudo in obenem odgovor vere njegovega ljudstva.

1154 Besedno bogoslužje je sestavni del zakramentalnih opravil. Da bi poglobili v vernikih vero, moramo ovrednotiti znamenja božje besede: knjigo te besede (lekcionar ali evangeliar), spoštovanje do nje (procesija, kajenje, svetilka), kraj njenega oznanjevanja (ambon), glasno in razločno branje, homilijo voditelja, ki nadaljuje njeno razglašanje in odgovore občestva (vzkliki, premišljevalni psalmi, prošnje, izpoved vere …).

1155 Kakor sta bogoslužna beseda in dejanje nerazdružljiva v svojstvu znamenj in pouka, tako sta nerazdružljiva tudi v uresničevanju tega, kar naznačujeta. Sveti Duh ne le podarja umevanje božje besede, ko prebuja vero; Sveti Duh po zakramentih tudi uresničuje “čudovita božja dela”, ki jih oznanja beseda: on je tisti, ki ponavzočuje in priobčuje Očetovo delo, ki ga je izpolnil ljubljeni Sin.

Petje in glasba

1156 “Glasbeno izročilo vesoljne Cerkve je zaklad neprecenljive vrednosti, vzvišen nad druge izraze umetnosti zlasti zato, ker kot cerkveno petje v zvezi z besedilom sestavlja nujno in neločljivo sestavino slovesnega bogoslužja” (B 112). Skladba in petje navdihnjenih psalmov, pogosto ob spremljavi glasbenih inštrumentov, sta že tesno povezana z obhajanjem starozaveznega bogoslužja. Cerkev nadaljuje in razvija to izročilo: “Skupno molite psalme, hvalnice in duhovne pesmi! Z vsem srcem prepevajte in slavite Gospoda!” (Ef 5,19; prim. Kol 3,16-17). “Kdor poje, dvakrat moli” (prim. sv. Avguštin, Ps 72,1).

1157 Petje in glasba izpolnita svojo vlogo znamenj na tem bolj pomenljiv način, čim tesneje sta “povezana z bogoslužnim dejanjem” (B 112) po treh poglavitnih načelih: izrazna lepota molitve, enodušna udeležba občestva v predvidenih trenutkih in slovesnost opravila. Tako sta udeležena pri namenu bogoslužnih besed in dejanj: božja slava in posvečenje vernikov (prim. B 112):

Koliko sem prejokal ob tvojih himnah in spevih, v globokem ganjenju, ko sem poslušal sladko doneče glasove tvoje Cerkve! Ti glasovi so se mi zlivali v ušesa in točila se mi je resnica v srce in vse više je plamenelo v meni čustvo pobožnosti in tekle so solze in bilo mi je dobro z njimi (sv. Avguštin, Izpovedi 9,6).

1158 Skladje znamenj (petje, glasba, besede in dejanja) je tu toliko bolj izrazito in plodovito, ker se izraža v kulturnem bogastvu, lastnem božjemu ljudstvu, ki obhaja bogoslužje (prim. B 119). Zato je treba nabožno ljudsko petje “skrbno gojiti, da se bodo pri pobožnostih in svetih opravilih ter pri samih liturgičnih dejanjih” po določbah Cerkve, mogli “razlegati tudi glasovi vernikov” (B 118). Toda “cerkvenemu petju namenjena besedila se morajo skladati s katoliškim naukom, poiskati jih je treba zlasti v svetem pismu in liturgičnih virih” (B 121).

Svete podobe

1159 Sveta podoba, liturgična ikona, predstavlja predvsem Kristusa. Nevidnega in nedojemljivega Boga ne more predstavljati. Učlovečenje Božjega Sina je tisto, ki je odprlo nov “pomen” podob:

Boga, ki nima ne telesa in ne oblike, nekdaj sploh ni bilo mogoče predstavljati s podobo. Toda sedaj, ko se je naredil vidnega v telesu in ko je živel z ljudmi, lahko upodobim, kar sem videl božjega … Zremo odstrto obličje Gospodove slave (sv. Janez Damaščan, Imag. 1,16).

1160 Krščanska ikonografija podaja s podobo evangeljsko oznanilo, ki ga sveto pismo sporoča z besedo. Podoba in beseda se medsebojno osvetljujeta:

Na kratko rečeno je naša izpoved vere v naslednjem: brez spreminjanja ohranjamo vsa cerkvena izročila, bodisi napisana bodisi nenapisana, ki so nam bila predana. Eno od teh je tudi slikovno izdelovanje podob, ki se sklada z oznanjevanjem evangeljske zgodovine, verujoč, da je, v resnici in ne le na videz, božja Beseda postala človek, kar je tako koristno kakor tudi primerno, kajti reči, ki se medsebojno razjasnjujejo, imajo nedvomno vzajemen pomen (2. nicejski koncil, 787: COD 111).

1161 Vsa znamenja obhajanja bogoslužja so v neki zvezi s Kristusom: tudi svete podobe svete božje Matere in svetnikov. Naznačujejo namreč Kristusa, ki je v njih poveličan. Predočujejo nam “oblak prič” (Heb 12,1), tistih prič, ki so še nadalje udeležene pri odreševanju sveta in s katerimi smo zedinjeni zlasti v obhajanju zakramentov. Prek njihovih podob se naši veri razkriva človek “po božji podobi”, končno preobražen po božji sličnosti (prim. Rim 8,29; 1 Jn 3,2), in celo angeli, tudi oni združeni v Kristusu:

Zvesti od Boga navdihnjenemu nauku naših svetih očetov in izročilu katoliške Cerkve, za katerega vemo, da je izročilo Svetega Duha, ki v njej prebiva, smo z vso gotovostjo in pravilnostjo določili, da morajo biti vse častitljive in svete podobe kakor tudi upodobitve dragocenega in oživljajočega križa – naj bodo naslikane, izdelane v mozaiku ali iz katerekoli druge primerne snovi – nameščene v svetih božjih cerkvah, na svetih predmetih in oblačilih, na stenah in ploskvah, po hišah in ob potih, in prav tako tudi podoba našega Gospoda, Boga in Zveličarja, Jezusa Kristusa in podoba Gospe, prečiste in presvete božje Matere, svetih angelov, vseh svetnikov in pravičnikov (2. nicejski koncil: DS 600).

1162 “Lepota in barva podob spodbujata mojo molitev. Praznik je za moje oči, ko prizor polja spodbuja moje srce, da slavim Boga” (sv. Janez Damaščan, Imag. 1,27). Zrenje svetih ikon združeno s premišljevanjem božje besede in petjem liturgičnih pesmi spada v sozvočje znamenj opravila, da bi se skrivnost, ki jo obhajamo, vtisnila v spomin srca in se nato izrazila v novem življenju vernikov.