2598 Drama molitve nam je v polnosti razodeta v Besedi, ki se je učlovečila in prebiva med nami. Ko prek vsega, kar v evangeliju Kristusove priče sporočajo o tem, poskušamo razumeti njegovo molitev, se to pravi približati se Gospodu Jezusu, Svetemu, kakor gorečemu grmu: najprej zreti njega samega v molitvi, nato ga poslušati, kako nas uči moliti, da bi končno spoznali, kako uslišuje našo molitev.

Jezus moli

2599 Božji Sin, ki je postal Sin Device, se je naučil moliti po svojem človeškem srcu. Učil se je tega od svoje matere, ki je ohranjala vse “velike reči” Vsemogočnega in jih premišljevala v svojem srcu (prim. Lk 1,49; 2,19; 2,51). Učil se je tega v besedah in ritmiki molitve svojega ljudstva, v nazareški sinagogi in v templju. A njegova molitev je prikipevala iz drugače skritega izvira, kakor on sam daje slutiti v starosti dvanajstih let: “Biti moram pri tem, kar je mojega Očeta” (Lk 2,49). Tu se začenja razodevati novost molitve v polnosti časov: sinovsko molitev, ki jo je Oče pričakoval od svojih otrok, končno živi sam njegov edini Sin v svoji človeškosti, z ljudmi in za ljudi.

2600 Lukov evangelij podčrtava delovanje Svetega Duha in pomen molitve v Kristusovem javnem delovanju. Jezus moli pred odločilnimi trenutki svojega poslanstva: preden Oče pričuje o njem ob njegovem krstu (prim. Lk 3,21) in spremenjenju (prim. Lk 9,28) in preden s svojim trpljenjem izpolni Očetov načrt ljubezni (prim. Lk 9,28). Moli tudi pred odločilnimi trenutki, ki bodo prinesli s seboj poslanstvo njegovih apostolov: preden izbere in pokliče dvanajstere (prim. Lk 6,12), preden Peter izpove vero vanj kot “božjega Maziljenca” (prim. Lk 9,18-20) in končno moli, da bi vera poglavarja apostolov ne opešala v skušnjavi (prim. Lk 22,32). Jezusova molitev pred odrešenjskimi dogodki, ki naj jih izpolni po Očetovi volji, je ponižna in zaupljiva izročitev njegove človeške volje ljubeči Očetovi volji.

2601 “Nekoč je Jezus na nekem kraju molil. Ko je nehal, ga je eden izmed njegovih učencev prosil: 'Gospod, nauči nas moliti’” (Lk 11,1). Ali se v Kristusovem učencu ne zbudi hrepenenje po molitvi, ko najprej gleda svojega Učitelja, kako moli? Tedaj se je more naučiti od Učitelja molitve. Ko otroci gledajo in poslušajo Sina, se naučijo moliti in prositi Očeta.

2602 Jezus se pogosto umika v odmaknjene kraje, v samoto, na goro, najraje ponoči, da bi molil (prim. Mr 1,35; 6,46; Lk 5,16). Jezus nosi v svoji molitvi ljudi, ker si tudi v svojem učlovečenju privzema človeško naravo, in jih daruje Očetu, ko daruje sam sebe. On, Beseda, ki si je “privzela meso”, je v svoji človeški molitvi deležen vsega tistega, kar živijo “njegovi bratje” (Heb 2,12); deležen je njihovih slabosti in sotrpi, da bi jih tega osvobodil (prim. Heb 2,15; 4,15). Saj ga je Oče za to poslal. Njegove besede in njegova dela se potemtakem izkazujejo kot vidno razodevanje njegove molitve “na skrivnem”.

2603 Iz časa Kristusovega javnega delovanja so evangelisti ohranili dve bolj izrečni njegovi molitvi. Obe se začenjata z zahvalo. V prvi (prim. Mt 11,25-27 in Lk 10,21-23) Jezus poveličuje Očeta, priznava ga in ga hvali, ker je skrivnosti božjega kraljestva prikril tistim, ki se imajo za učene, in jih razodel “malim” (ubogim iz blagrov). Njegov vzradoščeni “da, Oče!” izraža najgloblje dno njegovega srca, njegovo privrženost temu, kar je “všeč” Očetu, kot odmev na “zgodi se” njegove Matere ob njegovem spočetju in predigra k tistemu “zgodi se”, katerega je nato v svojem smrtnem boju izrekel Očetu. Vsa Jezusova molitev obstaja v tej ljubeči privrženosti njegovega človeškega srca “skrivnosti Očetove volje” (prim. Ef 1,9).

2604 Drugo molitev sporoča sv. Janez (prim. Jn 11,41-42), iz časa tik pred Lazarjevim vstajenjem. Zahvala stoji pred dogodkom: “Oče, zahvalim se ti, ker si me uslišal”, v čemer je vključeno, da Oče vedno uslišuje njegovo prošnjo; in Jezus takoj doda: “Vedel sem, da me vselej uslišiš”, v čemer je vključeno, da Jezus s svoje strani neprestano prosi. Tako nam Jezusova molitev, ki jo prešinja zahvaljevanje, razodeva, kako naj prosimo: Preden je dar podeljen, se Jezus oklepa njega, ki podarja in podarja sebe v svojih darovih. Podaritelj je dragocenejši od podeljenega daru, on je “zaklad” in v njem je srce njegovega Sina; dar je podeljen za “navržek” (prim. Mt 6,21.33).

Jezusova “velikoduhovniška” molitev (prim. Jn 17) zavzema v odrešenjski zgodovini posebno mesto. O njej bo premislek na koncu prvega oddelka. V njej se namreč razodeva vedno aktualna molitev našega velikega duhovnika, hkrati pa vsebuje to, česar nas Jezus uči v tisti naši molitvi k našemu Očetu, o kateri bo govor v drugem oddelku.

2605 Ko je prišla ura, v kateri je izpolnil Očetov načrt ljubezni, daje Jezus zaslutiti brezdanjo globino svoje sinovske molitve, ne samo pred svobodno izročitvijo samega sebe (“Oče … ne moja volja, temveč tvoja”: Lk 22,42), temveč prav do svojih zadnjih besed na križu, tam, kjer je moliti in dati se le eno: “Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo” (Lk 23,34); “Resnično ti povem: še danes boš z menoj v raju” (Lk 24,43); “Žena, glej, tvoj sin” – “Glej, tvoja mati” (Jn 19,26-27); “Žejen sem!” (Jn 19,28); “Moj Bog, zakaj si me zapustil?” (Mr 15,34; prim. Ps 22,2); “Dopolnjeno je” (Jn 19,30); “Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo” (Lk 23,46); do tistega “glasnega klica”, s katerim izdihne, ko izroči duha (prim. Mr 15,37; Jn 19,30b).

2606 Vse stiske človeštva vseh časov, zasužnjenega grehu in smrti, vse prošnje in priprošnje v zgodovini odrešenja so zbrane v tem kriku učlovečene Besede. Oče jih sprejme in jih, onkraj slehernega upanja, usliši, s tem da obudi svojega Sina. Tako se spolni in dovrši drama molitve v stvarjenjskem in odrešenjskem božjem načrtu. Psalmi nam dajejo ključ do nje v Kristusu. V “danes” vstajenja govori Oče: “Moj sin si ti; jaz sem te danes rodil. Zahtevaj (prosi) od mene in dam ti narode v dediščino in meje zemlje v tvojo lastnino” (Ps 2,7-8; prim. Apd 13,33).

Pismo Hebrejcem v dramatičnih izrazih govori, kako Jezusova molitev izvršuje zmago odrešenja: “On je v svojem zemeljskem življenju daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga bil mogel rešiti smrti, in bil je uslišan zaradi vdanosti Bogu. Čeprav je bil Sin, se je iz tega, kar je pretrpel, učil pokorščine, dosegel popolnost in postal vsem, ki ga ubogajo, počelo večnega zveličanja” (Heb 5,7-9).

Jezus uči moliti

2607 Ko Jezus moli, nas že uči moliti. Z božjo zamislijo skladna pot naše molitve je njegova molitev k svojemu Očetu. Evangelij pa nam daje tudi izrečni Jezusov nauk o molitvi. Kot moder vzgojitelj nas prime tam, kjer smo, in nas polagoma vodi k Očetu. Ko se Jezus obrača k množicam, ki hodijo za njim, začne s tistim, kar vedo o molitvi že iz stare zaveze, in jih odpira novosti božjega kraljestva, ki prihaja. Nato jim to novost odkriva v prilikah. Končno svojim učencem, ki bodo morali biti vzgojitelji molitve v njegovi Cerkvi, odkrito govori o Očetu in o Svetem Duhu.

2608 Vse od govora na gori Jezus poudarja spreobrnjenje srca: preden prinesemo dar k oltarju, se je treba spraviti z bratom (prim. Mt 5,23-24); ljubiti je treba sovražnike in moliti za preganjalce (prim. Mt 5,44-45); moliti k Očetu “na skrivnem” (Mt 6,6); ne blebetati veliko besed (prim. Mt 6,7), pri molitvi odpustiti iz vsega srca (prim. Mt 6,14-15), imeti čisto srce in iskati božje kraljestvo (prim. Mt 6,21.25.33). To spreobrnjenje je docela naravnano k Očetu, je sinovsko.

2609 Srce, ki se je tako odločilo, da se spreobrne, se uči moliti v veri. Vera je sinovska privrženost Bogu, onkraj tistega, kar čutimo in razumemo. Postala je mogoča, ker nam ljubljeni Sin odpira dostop do Očeta. Sin more od nas zahtevati, naj “iščemo” in “trkamo”, saj je on sam vrata in pot (prim. Mt 7,7-11.13-14).

2610 Kakor Jezus sam prosi Očeta in se mu zahvaljuje, preden prejme njegove darove, tako tudi nas uči sinovske srčnosti: “Za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli” (Mr 11,24). Takšna je moč molitve, “vse je mogoče tistemu, ki veruje” (Mr 9,23) z vero, “ki ne dvomi” (prim. Mt 21,21). Kakor je Jezus žalosten zaradi “nevere” svojih bližnjih rojakov (Mr 6,6) in “majhne vere” svojih učencev (prim. Mt 8,26), tako je poln občudovanja pred “toliko vero” rimskega stotnika (Mt 8,10) in kanaanske žene (Mt 15,28).

2611 Molitev vere ni samo v tem, da govorimo “Gospod, Gospod”, ampak v tem, da uglasimo srce za spolnjevanje Očetove volje (Mt 7,21). Jezus poziva svoje učence, naj v molitvi nosijo to skrb za sodelovanje pri božjem načrtu (prim. Mt 9,38; Lk 10,2; Jn 4,34).

2612 V Jezusu je “božje kraljestvo blizu”, Jezus poziva k spreobrnjenju in k veri, a tudi k čuječnosti. V molitvi učenec čuje, pozoren na njega, ki je in ki prihaja, ob spominu na njegov prvi prihod v ponižnosti mesa in v upanju na njegov drugi prihod v slavi (prim. Mr 13; Lk 21,34-36). V občestvu s svojim Učiteljem je molitev učencev boj, in človek tedaj ne pride v skušnjavo, če čuje v molitvi (prim. Lk 22,40.46).

2613 Tri glavne prilike o molitvi je sporočil sv. Luka:

Prva, “o nadležnem prijatelju” (prim. Lk 11,5-13), vabi k vztrajni molitvi: “Trkajte in se vam bo odprlo.” Tistemu, ki tako moli, bo nebeški Oče “dal, kar potrebuje”, in predvsem Svetega Duha, ki vsebuje vse darove.
Druga, “o nadležni vdovi” (prim. Lk 18,1-8), se osredotoča na eno izmed lastnosti molitve: treba je vedno moliti, ne da bi se naveličali, s potrpežljivostjo vere. “Vendar, kadar bo prišel Sin človekov, ali bo našel vero na zemlji?”
Tretja prilika, “o farizeju in cestninarju” (prim. Lk 18,9-14), se nanaša na ponižnost srca, ki moli. “Bog, bodi milostljiv meni grešniku.” To molitev Cerkev neprestano sprejema za svojo: “Kyrie eleison!”

2614 Ko Jezus svojim učencem odkrito zaupa skrivnost molitve k Očetu, jim razkrije, kakšna mora biti njihova molitev in naša, potem ko se bo v svoji poveličani človeški naravi vrnil k Očetu. Tisto novo je sedaj “prositi v njegovem imenu” (prim. Jn 14,13). Vera v Jezusa uvaja učence v spoznavanje Očeta, ker je Jezus “pot, resnica in življenje” (Jn 14,6). Vera prinaša svoj sad v ljubezni: ko ohranjamo njegovo besedo, spolnjujemo njegove zapovedi, ko ostanemo skupaj z njim v Očetu, ki nas v njem ljubi tako zelo, da v nas prebiva. V tej novi zavezi je gotovost, da smo v svojih prošnjah uslišani, utemeljena v Jezusovi molitvi (prim. Jn 14,13-14).

2615 Še več, tisto, kar nam Oče daje, kadar je naša molitev zedinjena z Jezusovo molitvijo, je “drugi Tolažnik, da bo za vedno ostal pri vas: Duh resnice” (Jn 14,16-17). Ta novost molitve in pogojev zanjo se pokaže v poslovilnem govoru (prim. Jn 14,23-26; 15,7.16; 16,13-15; 16,23-27). V Svetem Duhu je krščanska molitev ljubezensko občestvo z Očetom, ne samo po Kristusu, temveč tudi v njem: “Do zdaj niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosite in boste prejeli, da bo vaše veselje popolno” (Jn 16,24).

Jezus uslišuje molitev

2616 Molitev k Jezusu je Jezus že usliševal v času svojega javnega delovanja prek znamenj, ki so predujem moči njegove smrti in njegovega vstajenja: Jezus usliši molitev vere, izraženo z besedami (gobavec: prim. Mr 1,40-41; Jair: prim. Mr 5,36; kanaanska žena: prim. Mr 7,29; desni razbojnik: prim. Lk 23,39-43) ali molče (nosilci hromega: prim. Mr 2,5; krvotočna žena, ki se dotakne njegove obleke: prim. Mr 5,28; solze in dišeče olje grešnice: prim. Lk 7,37-38). Goreča prošnjo slepih: “Davidov sin, usmili se naju!” (Mt 9,27) ali: “Jezus, Davidov sin, usmili se me!” (Mr 10,48) je bila privzeta v izročilo molitve k Jezusu: “Jezus, Kristus, Božji Sin, Gospod, usmili se mene, grešnika!” Naj gre za ozdravljenje bolezni ali za odpuščanje grehov, Jezus vedno odgovori na molitev, ki ga ponižno prosi z vero: “Pojdi v miru, tvoja vera te je rešila!”

Sv. Avguštin čudovito povzema tri razsežnosti Jezusove molitve: “Orat pro nobis ut sacerdos noster, orat in nobis ut caput nostrum, oratur a nobis ut Deus noster. Agnoscamus ergo et in illo voces nostras et voces eius in nobis.” (“Prosi za nas kot naš duhovnik, prosi v nas kot naša glava, mi ga prosimo kot svojega Boga. Prepoznajmo torej v njem svoje glasove ter njegov glas v nas”: Psal. 85,1; prim. UMB 7).

Molitev Device Marije

2617 Marijina molitev nam je razodeta ob zarji polnosti časov. Pred učlovečenjem Božjega Sina in pred izlitjem Svetega Duha sodeluje njena molitev na enkraten način pri dobrotnem Očetovem načrtu ob oznanjenju, ko gre za Kristusovo spočetje (prim. Lk 1,38), ob binkoštih, ko gre za izoblikovanje Cerkve, Kristusovega telesa (prim. Apd 1,14). V veri svoje ponižne služabnice najde Bog za svoj dar sprejem, na katerega je čakal od začetka časov. Ona, ki jo je Vsemogočni naredil “polno milosti”, odgovarja tako, da mu daruje vse svoje bitje: “Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.” Fiat (zgodi se), to je krščanska molitev: biti v celoti zanj, ker je on v celoti za nas.

2618 Evangelij nam razodeva, kako Marija moli in prosi v veri: v Kani (prim. Jn 2,1-12) prosi Jezusova mati svojega sina za potrebe svatbene gostije, ki je znamenje neke druge gostije, namreč poročne gostije Jagnjeta, ki na prošnjo Cerkve, svoje neveste, daje svoje telo in svojo kri. In ob uri nove zaveze, ob vznožju križa (prim. Jn 19,25-27), je Marija uslišana kot Žena, nova Eva, resnična “mati živih”.

2619 Zaradi tega je Marijin slavospev (prim. Lk 1,46-55; latinski “magnifikat”, bizantinski “megalinarij”) hkrati slavospev božje Matere in slavospev Cerkve, slavospev sionske hčere in novega božjega ljudstva, slavospev zahvale za polnost milosti, ki se razlivajo v odrešenjski zgodovini, slavospev “ubogih”, katerih upanje je kronano z izpolnitvijo obljub našim očetom, “Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke”.

NA KRATKO

2620 V novi zavezi je popolni vzor molitve Jezusova sinovska molitev. Jezusova molitev, pogosto moljena v samoti, na skrivnem, vsebuje ljubečo privrženost Očetovi volji, prav do križa, in popolno zaupanje glede uslišanja.

2621 V svojem učenju Jezus svoje učence uči moliti z očiščenim srcem, živo in vztrajno vero, sinovsko srčnostjo. Poziva jih k čuječnosti in jih vabi, naj se s svojimi prošnjami obračajo k Bogu v njegovem, Jezusovem imenu. Jezus Kristus sam uslišuje molitve, ki se obračajo nanj.

2622 Za molitev Device Marije v njenem “fiatu” in v njenem “magnifikatu” je značilna velikodušna predanost celotnega njenega bitja v veri.