1402 V starodavni molitvi Cerkev pozdravlja evharistično skrivnost: “O, sveta večerja, v kateri prejemamo Kristusa, obhajamo spomin njegovega trpljenja, duša se nam napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo prihodnje slave.” Če je evharistija spomin (memoriale) Gospodove velike noči, če smo prek svojega obhajila z oltarja napolnjeni z vso milostjo in vsem nebeškim blagoslovom (prim. RiM, Prva evharistična molitev: Supplices te rogamus), potem je evharistija tudi predujem (anticipacija) nebeške slave.

1403 Pri zadnji večerji je Gospod sam obrnil pogled svojih učencev naproti dovršitvi velike noči (pashe) v božjem kraljestvu: “Povem vam: poslej ne bom več pil od tega sadu vinske trte do tistega dne, ko bom pil z vami novega v kraljestvu svojega Očeta!” (Mt 26,29; prim. Lk 22,18; Mr 14,25). Vsakokrat se Cerkev, ko obhaja evharistijo, spominja te obljube in njen pogled se obrača k njemu, “ki pride” (Raz 1,4). V svoji molitvi kliče po njegovem prihodu: “Marana Tha” (1 Kor 16,22), “Pridi, Gospod Jezus” (Raz 22,20), “Naj pride tvoja milost in naj prejde ta svet!” (Didahe 10,6).

1404 Cerkev ve, da že zdaj Gospod prihaja v svoji evharistiji, in da je tukaj, sredi med nami. Vendar je ta navzočnost zastrta. Zaradi tega obhajamo evharistijo “pričakujoč blaženo upanje in prihod Odrešenika, našega Jezusa Kristusa” (mašna molitev po očenašu (embolizem); prim. Tit 2,13) in prosimo, da bi v njegovem kraljestvu vsi skupaj in vekomaj uživali božjo slavo. “Tedaj boš otrl vsako solzo z naših oči, ker bomo tebe, svojega Boga, gledali, kakršen si; tebi bomo podobni na vse veke in te bomo brez konca hvalili po našem Gospodu Jezusu Kristusu” (RiM, Tretja evharistična molitev).

1405 Za to veliko upanje, upanje na novo nebo in novo zemljo, kjer bo prebivala pravičnost (prim. 2 Pt 3,13), nimamo trdnejšega poroštva, razločnejšega znamenja, kakor je evharistija. Kajti vsakokrat, ko se obhaja ta skrivnost, “se izvršuje delo našega odrešenja” (C 3) in tedaj “lomimo en kruh, ki je zdravilo nesmrtnosti, protistrup, da ne bomo umrli, temveč živeli v Jezusu Kristusu za vedno” (sv. Ignacij Antiohijski, Eph. 20,2).

NA KRATKO

1406 Jezus pravi: “Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je ta kruh, bo živel vekomaj … Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje …, ostane v meni in jaz v njem” (Jn 6,51.54.56).

1407 Evharistija je srce in vrhunec življenja Cerkve, kajti v njej Kristus pridružuje svojo Cerkev in vse njene ude svoji daritvi hvale in zahvale, ki jo je na križu daroval svojemu Očetu enkrat za vselej; po tej daritvi razliva milosti odrešenja na svoje telo, ki je Cerkev.

1408 Evharistično obhajanje vedno vsebuje: razglašanje božje besede, zahvalo Bogu Očetu za vse njegove dobrote, predvsem za to, da nam je poslal svojega Sina, posvetitev kruha in vina in udeležbo pri liturgičnem obedu s prejemom Gospodovega telesa in krvi. Te prvine sestavljajo eno samo kultno (bogočastno) dejanje.

1409 Evharistija je spomin (memoriale) na Kristusovo veliko noč (pasho): to se pravi na delo odrešenja, izvršeno s Kristusovim življenjem, smrtjo in vstajenjem, delo, ki ga liturgično dejanje napravi navzočega.

1410 Kristus sam, večni veliki duhovnik nove zaveze, je tisti, ki delujoč po službi duhovnikov daruje evharistično daritev. In isti Kristus, stvarno navzoč pod podobama kruha in vina, je tudi dar evharistične daritve.

1411 Samo veljavno posvečeni duhovniki morejo predsedovati evharistiji in posvetiti kruh in vino, da postaneta Gospodovo telo in njegova kri.

1412 Bistveni znamenji evharističnega zakramenta sta pšenični kruh in vino iz trte, nad katerima se izvrši klicanje blagoslova Svetega Duha in izgovori duhovnik besede posvetitve, ki jih je izrekel Jezus pri zadnji večerji: “To je moje telo, ki se daje za vas… To je kelih moje krvi…”

1413 S posvetitvijo se izvrši spremenjenje bistva (transsubstantiatio) kruha in vina v Kristusovo telo in kri. Pod posvečenima podobama kruha in vina, je Kristus sam, živ in poveličan, navzoč resnično, stvarno in bistveno, s svojim telesom in svojo krvjo, skupaj s svojo dušo in svojim božanstvom (prim. trid. koncil, DzS 1640; 1651).

1414 Kot daritev se evharistija daruje tudi v odpuščanje grehov živih in rajnih, in za to, da si izprosimo od Boga duhovnih in časnih dobrin.

1415 Kdor hoče prejeti Kristusa v evharističnem obhajilu, mora biti v stanju milosti. Če se kdo zaveda, da je smrtno grešil, ne sme pristopiti k evharistiji, ne da bi prej prejel odvezo v zakramentu pokore.

1416 Sveto obhajilo, ki je prejem Kristusovega telesa in njegove krvi, poglablja zedinjenje obhajanca z Gospodom, mu odpušča male grehe ter ga varuje velikih grehov. Ker se okrepijo vezi ljubezni med obhajancem in Kristusom, zato prejem tega zakramenta okrepi edinost Cerkve, Kristusovega skrivnostnega telesa.

1417 Cerkev vernikom živo priporoča, da prejmejo sveto obhajilo vsakokrat, ko se udeležijo obhajanja evharistije; in obvezuje jih, da to store vsaj enkrat v letu.

1418 Ker je Kristus sam navzoč v oltarnem zakramentu, mu je treba izkazovati božje češčenje. “Obiskovanje najsvetejšega zakramenta je dokaz hvaležnosti, dejansko znamenje ljubezni in izkazovanja božjega češčenja, ki smo ga dolžni Kristusu Gospodu, pričujočem v tem zakramentu” (MF 67).

1419 Kristus, ki je odšel s tega sveta k Očetu, nam daje v evharistiji poroštvo slave pri njem: udeleževanje pri sveti daritvi nas upodablja po njegovem srcem, vzdržuje naše moči na romanju tega življenja, nam vzbuja hrepenenje po večnem življenju in nas že zdaj zedinja z nebeško Cerkvijo, s presveto Devico Marijo in vsemi svetniki.