857 Cerkev se imenuje apostolska zato, ker je utemeljena na apostolih in to v trojnem pomenu:

- bila je in ostaja trajno zgrajena “na temelju apostolov” (Ef 2,20; Raz 21,14), izvoljenih prič, ki jih je Kristus sam poslal “v misijone” (prim. Mt 28,16-20; Apd 1,8; 1 Kor 9,1; 15,7-8; Gal 1,1; itd.);

- s pomočjo Duha, ki v njej prebiva, ohranja in naprej izroča nauk (prim. Apd 2,42), dobri zaklad, zdrave besede nauka, ki jih je slišala od apostolov (prim. 2 Tim 1,13-14);

- še naprej jo učijo, posvečujejo in vodijo vse do Kristusove vrnitve apostoli po tistih, ki so nasledniki v njihovi pastirski službi: po zboru škofov, “kateremu stoje ob strani duhovniki, skupaj s Petrovim naslednikom in najvišjim pastirjem Cerkve” (M 5).

Gregem tuum, Pastor aeterne, non deseris, sed per beatos Apostolos continua protectione custodis, ut iisdem rectoribus gubernetur, quos Filii tui vicarios eidem contulisti praeesse pastores – Ti si večni Pastir, ki svoje črede nikoli ne zapustiš. Po svojih svetih apostolih skrbiš zanjo in jo vedno varuješ, da tvojo Cerkev tudi zdaj vodijo pastirji, ki si jih ti izbral za namestnike tvojega Sina, RiM, hvalospev pri mašah apostolov).

Poslanstvo apostolov

858 Jezus je tisti, ki ga je poslal Oče, Očetov Odposlanec. Takoj ob začetku svojega javnega delovanja je “poklical k sebi, katere je sam hotel … Postavil jih je dvanajst, ... da bi bili pri njem in bi jih pošiljal pridigat” (Mr 3,13-14). Odslej bodo oni njegovi “odposlanci” (prav to pomeni grška beseda “apostoloi”). V njih se nadaljuje njegovo lastno poslanstvo (missio): “Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz pošljem vas” (Jn 20,21; prim. 13,20; 17,18). Njihova služba je torej nadaljevanje njegovega lastnega poslanstva: “kdor vas sprejme, mene sprejme”, pravi dvanajsterim (Mt 10,40; prim. Lk 10,16).

859 Jezus jih pridružuje svojemu poslanstvu, ki ga je prejel od Očeta: kakor “Sin ne more delati ničesar sam od sebe” (Jn 5,19.30), temveč prejema vse od Očeta, ki ga je poslal, tako tisti, ki jih Jezus pošilja, ne morejo ničesar storiti brez njega (prim. Jn 15,5), od katerega prejemajo nalogo poslanstva (misijonstva) in moč, da ga izpolnijo. Kristusovi apostoli torej vedo, da so od Boga kvalificirani (usposobljeni) za “služabnike nove zaveze” (2 Kor 3,6), za “božje služabnike” (2 Kor 6,4), da so “poslani v Kristusovem imenu” (2 Kor 5,20), da so “Kristusovi služabniki in oskrbniki božjih skrivnosti” (1 Kor 4,1).

860 V nalogi (službi) apostolov obstaja vidik, ki je neprenosljiv: so namreč izbrane priče Gospodovega vstajenja in temelji Cerkve. Obstaja pa tudi neprestano trajajoč vidik njihove naloge. Kristus jim je namreč obljubil, da bo ostal z njimi prav do konca časov (prim. Mt 28,20). “Tisto božje poslanstvo, ki ga je Kristus zaupal apostolom, bo trajalo do konca sveta. Evangelij namreč, ki naj ga ti posredujejo, je za vse čase za Cerkev počelo vsega življenja. Zaradi tega so apostoli … skrbeli za postavitev naslednikov” (C 20).

Škofje so nasledniki apostolov

861 “Da bi se njim zaupano poslanstvo nadaljevalo po njihovi smrti, so apostoli svojim neposrednim sodelavcem tako rekoč po oporoki izročili nalogo, da izpolnjujejo in utrjujejo tisto delo, katerega so oni sami začeli; priporočili so jim, naj pazijo na vso čredo, v kateri jih je Sveti Duh postavil, da bi pasli božjo Cerkev. Postavili so torej takšne može in jim nato naročili, naj po njihovi smrti prevzamejo njihovo službo drugi preizkušeni možje” (C 20; prim. sv. Klemen Rimski, Cor 42; 44).

862 “Kakor pa je tista naloga, ki jo je Gospod posebej izročil Petru, prvaku apostolov, trajna in naj se podeljuje naprej njegovim naslednikom, tako je tudi naloga apostolov, da pasejo Cerkev, trajna in naj jo nenehno opravlja posvečeni red škofov”. Zato Cerkev uči, da “so škofje po božji naredbi stopili na mesto apostolov kot pastirji Cerkve. Kdor torej škofe posluša, posluša Kristusa, kdor jih pa zaničuje, zaničuje Kristusa in tistega, ki je Kristusa poslal” (C 20).

Apostolat

863 Celotna Cerkev je apostolska, ker prek naslednikov sv. Petra in apostolov ostaja v občestvu vere in življenja s svojim začetkom. Celotna Cerkev je apostolska, ker je “poslana” po vsem svetu; vsi udje Cerkve so, vendar na različne načine, deležni te poslanosti. “Krščanska poklicanost je namreč že po svoji naravi tudi poklicanost k apostolatu”. “Apostolat” imenujemo “vsako delovanje skrivnostnega telesa”, ki ima namen “širiti Kristusovo kraljestvo po vsej zemlji” (LA 2).

864 “Ker je Kristus, ki ga je Oče poslal, izvir in izhodišče vsakega apostolata Cerkve”, je jasno, da je rodovitnost apostolata tako posvečenih služabnikov kot laikov odvisna od njihove življenjske povezanosti s Kristusom (prim. Jn 15,5; LA 5). Apostolat dobiva najrazličnejše oblike glede na različne poklicanosti, zahteve časa in raznovrstne darove Svetega Duha. Toda ljubezen, ki se hrani predvsem iz evharistije, ostaja vedno “kakor duša vsega apostolata” (LA 3).

865 Cerkev je ena, sveta, katoliška in apostolska v svoji globoki in poslednji identiteti, ker v njej že obstaja in bo ob koncu časov dovršeno “nebeško kraljestvo”, “božje kraljestvo” (prim. Raz 19,6), ki je prišlo v Kristusovi osebi in skrivnostno raste sredi tistih, ki so Kristusovi udje, dokler se ne bo ob koncu časov v polnosti razodelo. Tedaj se bodo vsi ljudje, ki jih je Kristus odkupil in so v njem postali “pred božjim obličjem sveti in brezmadežni v ljubezni” (prim. Ef 1,4), zbrali kot eno samo božje ljudstvo, “Jagnjetova nevesta” (Raz 21,9), “sveto mesto Jeruzalem, ki prihaja z neba od Boga, sijoče v božjem veličastvu” (Raz 21,10-11); in “obzidje mesta” sloni “na dvanajstih temeljnih kamnih”, ki nosijo “dvanajst imen dvanajstih Jagnjetovih apostolov” (Raz 21,14).

NA KRATKO

866 Cerkev je ena: Enega samega Gospoda ima, izpoveduje eno samo vero, rojeva se iz enega samega krsta, sestavlja eno samo telo, ki ga oživlja en sam Duh s pogledom na eno samo upanje (prim. Ef 4,3-5), ko bodo pri njegovi izpolnitvi premagane vse razklanosti.

867 Cerkev je sveta: Najsvetejši Bog je njen prazačetnik; Kristus, njen ženin, je zanjo dal samega sebe, da bi jo posvetil; Duh svetosti jo oživlja. Čeprav vsebuje grešnike, je “ex maculatis immaculata” – “iz omadeževanih brezmadežna”. V svetnikih sije njena svetost, v Mariji pa je že sedaj vsa sveta.

868 Cerkev je katoliška: Celoto vere oznanja; v sebi nosi polnost zveličavnih sredstev in jih deli; poslana je k vsem ljudstvom; na vse ljudi se obrača; vse čase obsega; “po svoji naravi je misijonarska” (M 2).

869 Cerkev je apostolska: Zgrajena je na trajnih temeljih: na “dvanajsterih apostolih in Jagnjetu” (Raz 21,14); neporušna je (prim. Mt 16,18); nezmotno je vzdrževana v resnici: Kristus jo vlada po Petru in drugih apostolih, navzočih v svojih naslednikih, papežu in zboru škofov.