I. Vesoljna namenitev in zasebna lastnina

2402 V začetku je Bog zemljo in njena bogastva zaupal skupnemu upravljanju človeštva, da bi skrbelo zanjo, ji s svojim delom gospodovalo in uživalo njene sadove (Prim. 1 Mz 1,26-29). Dobrine stvarstva so namenjene vsemu človeškemu rodu. Vendar je zemlja razdeljena med ljudi, da bi zagotovila varnost njihovega življenja, izpostavljenega bedi in ogroženega od nasilja. Prilastitev dobrin je zakonita zato, da ljudem zagotovi svobodo in dostojanstvo oseb, da pomaga vsakomur poskrbeti za njegove osnovne potrebe in za potrebe tistih, za katere je dolžan skrbeti. Omogočati mora, da se razodeva naravna solidarnost med ljudmi.

2403 Pravica do zasebne lastnine, pridobljene z delom ali prejete od drugega z dedovanjem ali z darom, ne odpravlja prvotne podarjenosti zemlje celoti človeštva. Vesoljna namenitev dobrin ostaja
prvenstvena, četudi je res, da se za pospeševanje skupne blaginje zahteva spoštovanje zasebne lastnine, njene pravice in njenega izvrševanja.

2404 “Pri uporabljanju zemeljskih dobrin mora človek na zunanje reči, ki jih ima zakonito v lasti, gledati ne tako, kakor da so samo njegove, temveč mora gledati nanje tudi kot na skupne: v tem
pomenu namreč, da morejo koristiti ne le njemu, ampak tudi drugim” (CS 69, 1). Posest neke dobrine postavi njenega lastnika za oskrbnika božje previdnosti, da bi to dobrino napravljal rodovitno in bi od tega priobčeval dobrote drugemu, in sicer najprej tistim, ki so mu blizu.

2405 Proizvodne dobrine – materialne ali nematerialne – kakor so zemljišča ali tovarne, strokovno znanje ali veščine – zahtevajo skrb tistih, ki jih imajo v posesti, če naj njihova rodovitnost koristi kar največjemu številu ljudi. Posestniki uporabnih in potrošnih dobrin morajo te dobrine uporabljati
zmerno prihranjujoč najboljši del od njih za gosta, bolnika in reveža.

2406 Politična oblast ima pravico in dolžnost urejati zakonito izvajanje pravice do lastnine v korist skupne blaginje (Prim. CS 71, 4; SRS 42; CA 40; 48).