2426 Razvoj gospodarskih dejavnosti in rast proizvodnje sta namenjena zadovoljevanju potreb ljudi. Gospodarsko življenje ne meri le na kopičenje proizvodnih dobrin in na množitev dobička ali moči; naravnana mora biti najprej na služenje osebam, celotnemu človeku in vsej človeški skupnosti. Vodeno po njenih lastnih metodah je treba gospodarsko dejavnost izvajati v mejah nravnega reda, v skladu s socialno pravičnostjo, če naj ustreza božji zamisli o človeku (prim. CS 64).

2427 Človeško delo izhaja neposredno od oseb, ustvarjenih po božji podobi in poklicanih, da drug skupaj z drugim in drug za drugega nadaljujejo delo stvarjenja, gospodujoč zemlji (prim. 1 Mz 1,28; CS 34; CA 31). Delo je torej dolžnost: “Kdor noče delati, naj tudi ne jé” (1 Tes 3,10; prim. 1 Tes 4,11). Delo časti Stvarnikove darove in prejete talente. Biti mora tudi odrešujoče, ko človek v zedinjenju z Jezusom, rokodelcem iz Nazareta in križanim na Kalvariji, prenaša mučnost dela (prim. 1 Mz 3,14-19), na neki način sodeluje z Božjim Sinom pri njegovem odrešilnem delu. Izkazuje se za Kristusovega učenca, ko vsak dan nosi križ v dejavnosti, h kateri je poklican, da jo izvršuje (prim. FC 27). Delo more biti sredstvo posvečevanja in oživljanja zemeljskih stvarnosti v Kristusovem Duhu.

2428 V delu človek uveljavlja in dovršuje del zmožnosti, zapisanih v njegovo naravo. Prvobitna vrednost dela je v zvezi z človekom samim, ki je njegov tvorec in mu je delo namenjeno. Delo je zaradi človeka in ne človek zaradi dela (prim. FC 6).

Vsakdo bi moral zajemati v delu sredstva za vzdrževanje svojega življenja in življenja svojcev ter za služenje človeški skupnosti.

2429 Vsakdo ima pravico do gospodarske iniciative; vsakdo naj zakonito uporablja svoje talente, da bi prispeval k izobilju, ki je koristno za vse, in da bi prejel pravične sadove svojih naporov. Skrbno bo pazil, da se bo ravnal po uredbah, ki jih določajo zakonite oblasti z ozirom na skupno blaginjo (prim. CA 32, 34).

2430 Gospodarsko življenje se dotika različnih interesov, ki so pogosto v medsebojnem nasprotju. Tako si razlagamo pojavljanje navzkrižij, ki so zanj značilna (prim. FC 11). Trudili se bomo, da bi jih skrčili s takšnim pogajanjem, ki spoštuje pravice in dolžnosti vsakega socialnega partnerja: odgovornih v podjetjih, predstavnikov delojemalcev, na primer sindikalnih organizacij, in morda javnih oblasti.

2431 Odgovornost države. “Gospodarstvo, posebej tržno gospodarstvo se me more razvijati v institucionalni, pravni in politični praznini. Nasprotno predpostavlja zagotovilo osebne svobode, lastnine, kakor tudi stabilno valuto in učinkovite javne službe. Glavna naloga države je, da zagotavlja to varnost. Tako moreta delavec in proizvajalec uživati sadove svojega dela in se čutita spodbujena, da svoje delo opravljata uspešno in pošteno … Dolžnost države je, da nadzira in vodi izvajanje človekovih pravic na gospodarskem področju. Toda prva odgovornost na tem področju ne pripada državi, temveč institucijam in različnim skupinam ter združenjem, ki sestavljajo družbo” (CA 48).

2432 Odgovorne osebe v podjetjih nosijo pred družbo gospodarsko in ekološko odgovornost za svoje posle (prim. CA 37). Upoštevati so dolžni blagor oseb in ne le povečevanje dobičkov. Ti so seveda potrebni. Dobički omogočajo realiziranje investicij, ki zagotavljajo prihodnost podjetij. Tako jamčijo zaposlitev.

2433 Dostop do dela in do poklica mora biti brez krivičnega diskriminacije odprt vsem, moškim in ženskam, zdravim in prizadetim, domačinom in priseljencem (prim. FC 19,22-23). Z ozirom na okoliščine mora družba s svoje strani državljanom pomagati, da si priskrbijo delo in zaposlitev (prim. CA 48).

2434 Pravična plača je zakonit sad dela. Odklanjati jo ali zadrževati more pomeniti veliko krivico (prim. 3 Mz 19,13; 5 Mz 24,14-15; Jak 5,4). Pri ocenjevanju pravšnjega nagrajevanja je treba upoštevati obenem potrebe in prispevke vsakogar. “Končno je treba delo tako nagrajevati, da so človeku dane možnosti za dostojno gmotno, socialno, kulturno in duhovno življenje, upoštevajoč pri tem nalogo in dejansko donosnost vsakega posameznika, pa tudi položaj podjetja in skupno blaginjo” (CS 67, 2). Soglasje strank ne zadostuje za to, da bi nravno opravičili višino plače.

2435 Stavka je nravno zakonita, kadar se pokaže kot neizogibno, če ne nujno sredstvo, za dosego sorazmernega dohodka. Nravno nesprejemljiva postane, če jo spremlja nasilje ali tudi, če so ji naznačeni nameni, ki niso neposredno povezani s pogoji dela ali pa so v nasprotju s skupnim blagrom.

2436 Krivično je, če organizmom socialnega zavarovanja ne plačujemo prispevkov, ki jih določijo zakonite oblasti.

Izguba službe zaradi brezposelnosti je za tistega, ki je njena žrtev, skoraj vedno kršitev njegovega dostojanstva in ogrozitev življenjskega ravnotežja. Poleg škode, ki jo trpi osebno, izhajajo iz tega še številne nevarnosti za njegovo domače ognjišče (prim. FC 18).