2207 Družina je prvotna celica družbenega življenja. Družina je naravna družba, kjer sta mož in žena poklicana k podarjanju sebe v ljubezni in v podarjanju življenja. Avtoriteta, stabilnost in življenje odnosov znotraj družine sestavljajo temelje svobode, varnosti, bratstva znotraj družbe. Družina je skupnost, v kateri se je od otroštva dalje mogoče naučiti nravnih vrednot, pričeti častiti Boga in prav uporabljati svobodo. Življenje v družini je uvajanje v življenje v družbi.

2208 Družina mora živeti tako, da se njeni člani naučijo skrbeti in sprejemati nase odgovornost za mlade in stare, za bolnike ali prizdete in revne. Veliko je družin, ki so od časa do časa v takem stanju, da si ne morejo pomagati. V takem primeru je potrebno, da drugi ljudje, druge družine in – subsidiarno (ko drugače ni mogoče) – družba poskrbijo za njihove potrebe. “Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je oskrbovati sirote in vdove v njihovi stiski in se ohraniti neomedeževan od sveta” (Jak 1,27).

2209 Družino je treba podpirati in ščititi s primernimi družbenimi ukrepi. Tam, kjer družine ne morejo izpolnjevati svojih nalog, so druga družbena telesa dolžna, da družinski ustanovi pomagajo in jo podpirajo. Po načelu subsidiarnosti se bodo širše skupnosti varovale pred tem, da bi si prilaščale to, kar zmore družina, ali se vmešavale v njeno življenje.

2210 Iz pomembnosti družine za življenje in za blagor družbe (CS 47, 1) sledi, da ima družba posebno odgovornost za družino, ko gre za podpiranje in utrjevanje zakona in družine. Civilna oblast naj ima za svojo veliko dolžnost, “da resnično naravo zakona in družine priznava, ščiti in ji pomaga k napredovanju, da varuje javno moralo in da pospešuje blaginjo v družinah” (CS 52, 2).

2211 Politična skupnost ima dolžnost, da družino spoštuje, jo podpira in ji zagotavlja predvsem:

- svobodo, da si osnuje svoje ognjišče, da ima otroke in jih vzgaja v skladu s svojimi nravnimi in reli gioznimi prepričanji;

- zaščito trdnosti zakonske zveze in družinske ustanove;

- svobodo, da izpoveduje svojo vero, jo predaja naprej, vzgaja v njej svoje otroke s potrebnimi sredstvi in ustanovami;

- pravico do zasebne lastnine, svobodo, da osnuje podjetje, dobi delo, stanovanje, pravico, da se izseli;

- na podlagi državnih ustanov pravico do zdravstvenega varstva, do pomoči za ostarele in do družinskih doklad;

- zaščito varnosti in zdravstva, zlasti z ozirom na nevarnosti kot so mamila, pornografija, alkoholizem, itd.

- svobodo, da skupaj z drugimi družinami osnujejo združenja in da so tako zastopane tudi pri civilnih oblasteh (prim. FC 46).

2212 Četrta božja zapoved osvetljuje druge odnose v družbi. V bratih in sestrah vidimo otroke svojih staršev; v bratrancih in sestričnah potomce naših prednikov; v sodržavljanih sinove naše domovine; v krščenih otroke naše matere Cerkve; v vsaki človeški osebi sina ali hčer tistega, ki hoče, da ga kličemo “Oče naš”. Tako svoje odnose z bližnjim prepoznavamo kot odnose osebnostnega reda. Bližnji ni neki “individuum” iz človeške kolektivnosti; marve je “nekdo”, ki po svojem znanem izvoru zasluži posamično pozornost in spoštovanje.

2213 Človeške skupnosti so sestavljene iz oseb. Dobro vodenje teh skupnosti se ne omejuje le na zagotavljanje pravic in spolnjevanje dolžnosti, ter na zvestobo pogodbam. Pravični odnosi med delodajalci in delojemalci, vladajočimi in državljani predpostavljajo naravno dobrohotnost, skladno z dostojanstvom človeških oseb, ki skrbijo za pravičnost in bratstvo.