487 To, kar katoliška vera veruje o Mariji, temelji na tem, kar veruje o Kristusu; tisto pa, kar ta vera uči o Mariji, osvetljuje s svoje strani njeno vero o Kristusu.

Marijina vnaprejšnja določenost

488 “Bog je poslal svojega Sina” (Gal 4,4), a ko je šlo za to, da bi mu “pripravil telo” (prim. Heb 10,5), je hotel, da bi pri tem svobodno sodelovalo ustvarjeno bitje. V ta namen je Bog pred večnimi časi izbral za mater svojemu Sinu izraelsko hčer, mlado Judinjo iz Nazareta v Galileji, “devico, zaročeno z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija” (Lk 1,26-27):

Oče usmiljenja je hotel, naj v božjih sklepih vnaprej določena mati pred izvršitvijo učlovečenja da
svojo privolitev, da bi tako žena prispevala tudi k življenju, kakor je prispevala k smrti (C 56; prim. 61)

489 V vsej stari zavezi je poslanstvo svetih žena pripravljalo Marijino poslanstvo. Čisto v začetku je Eva: kljub svoji nepokorščini prejme obljubo potomstva, ki bo zmagalo nad hudobnim duhom (prim. 1 Mz 3,15), in obljubo, da bo mati vseh živih (prim. 1 Mz 3,20). V moči te obljube Sara spočne sina kljub svoji visoki starosti (prim. 1 Mz 18,10-14; 21,1-2). Proti vsakemu človeškemu pričakovanju Bog izbere to, kar je veljalo za nezmožno in slabotno (prim. 1 Kor 1,27), da bi pokazal svojo zvestobo svoji obljubi: Ano, Samuelovo mater (1 Sam 1), Deboro, Ruto, Judito in Estero ter veliko drugih žena. Marija “se odlikuje med tistimi Gospodovimi ponižnimi in ubogimi, ki z zaupanjem od njega pričakujejo in prejmejo odrešenje. Končno se z njo, vzvišeno sionsko hčerjo, po dolgotrajnem čakanju na izpolnitev obljube dopolnijo časi in vzpostavi se nov red odrešenja” (C 55).

Brezmadežno spočetje

490 Bog je Marijo, da bi postala Odrešenikova mati, “obogatil z darovi, vrednimi takšne naloge” (C 56). Angel Gabrijel jo je v trenutku oznanjenja pozdravil kot “milosti polno” (Lk 1,28). Da bi mogla dati svobodno pritrditev svoje vere oznanilu svoje poklicanosti, je bilo dejansko potrebno, da jo je božja milost povsem prešinila.

491 Cerkev se je v teku stoletij zavedala, da je bila Marija, ki jo je Bog “napolnil z milostjo” (Lk 1,28), odrešena že ob svojem spočetju. Prav to izpoveduje verska resnica o brezmadežnem spočetju, ki jo je 1854 razglasil papež Pij IX:

Blažena Devica Marija je bila v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in posebni pravici, ki ji jo je podelil vsemogočni Bog glede na zasluženje Kristusa Jezusa, Zveličarja človeškega rodu (DS 2803).

492 Ta “sijaj popolnoma edinstvene svetosti”, s katerim je bila “obdarjena od prvega trenutka” (C 56), ji v celoti prihaja od Kristusa: Marija je “zaradi zasluženja svojega Sina odrešena na odličnejši način” (C 53). Bolj kakor vsako drugo ustvarjeno osebo jo je Oče “iz nebes v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom” (Ef 1,3). “V njem jo je pred stvarjenjem sveta izvolil, da bi bila pred njegovim obličjem sveta in brezmadežna, v ljubezni” (prim. Ef 1,4).

493 Cerkveni očetje vzhodnega izročila imenujejo božjo Mater “vso sveto” (“panagia”), slavijo jo kot “prosto vsakega madeža greha, na neki način oblikovano od Svetega Duha in narejeno za novo stvar” (C 56). Po božji milosti je Marija vse svoje življenje ostala obvarovana vsakega osebnega greha.

“Zgodi se mi po tvoji besedi …”

494 Na oznanilo, da bo rodila “Sinu Najvišjega”, ne da bi spoznala moža, v moči Svetega Duha (prim. Lk 1,28-37), je Marija odgovorila s “poslušnostjo vere” (Rim 1,5), prepričana, da “Bogu ni nič nemogoče”: “Glej, dekla sem Gospodova. Zgodi se mi po tvoji besedi” (Lk 1,37-38). Tako je Marija dala božji besedi svojo privolitev in postala Jezusova mati. In ko je z vsem srcem in neovirana od kakršnega koli greha sprejela odrešenjsko božjo voljo, je sama sebe popolnoma v celoti izročila osebi in delu svojega Sina, da bi v odvisnosti od njega in skupaj z njim služila po božji milosti skrivnosti odrešenja (prim. C 56):
Kakor pravi sv. Irenej, “je po svoji pokorščini postala zase in za ves človeški rod vzrok zveličanja”.
Zato neredki stari cerkveni očetje z njim radi trdijo: “Vozel Evine nepokorščine je bil razvozlan z Marijino pokorščino; kar je devica Eva zavezala s svojo nevero, to je devica Marija razvozlala z vero”; in v primerjavi z Evo imenujejo Marijo “mater živih” ter pogosto trdijo: “smrt po Evi, življenje po Mariji” (C 56).

Marijino božje materinstvo

495 Marijo, ki jo evangeliji imenujejo “Jezusovo mater” (Jn 2,1; 19,25; prim. Mt 13,55), je Elizabeta na pobudo Svetega Duha že pred rojstvom njenega sina z glasnim vzklikom pozdravila kot “mater mojega Gospoda” (Lk 1,43). Tisti namreč, katerega je kot človeka spočela od Svetega Duha in ki je po mesu postal resnično njen Sin, je večni Očetov Sin, druga oseba presvete Trojice. Cerkev izpoveduje, da je Marija resnično božja mati /“theotokos”/ (prim. DS 251: S 172).

Marijino devištvo

496 Že od prvih formulacij vere dalje (prim. DS 10-64) je Cerkev izpovedovala, da je bil Jezus spočet samo z močjo Svetega Duha v naročju Device Marije, poudarjajoč tudi telesni vidik tega dogodka: Jezus je bil spočet “absque semine ex Spiritu Sancto “ – “brez moškega semena iz Svetega Duha” (lateranski koncil 649: DS 503: S 195). Cerkveni očetje vidijo v deviškem spočetju znamenje, da je božji Sin resnično prišel v človeški naravi, kakršna je naša:

Tako sv. Ignacij Antiohijski (začetek 2. stol.): “Trdno ste prepričani glede našega Gospoda, da je bil v resnici iz Davidovega rodu po mesu (Rim 1,3), Božji Sin po božji volji in moči (prim. Jn 1,3), ki ga je resnično rodila devica … Pod Poncijem Pilatom je bil za nas resnično pribit na križ v svojem mesu … in resnično je trpel, kakor je tudi resnično vstal” (Smirn. 1-2).

497 Evangeljska poročila (prim. Mt 1,18-25; Lk 1,26-38) pojmujejo deviško spočetje kot božje delo, ki presega vsako človeško razumevanje in vsako človeško sposobnost (prim. Lk 1,34): “Kar je spočela, je od Svetega Duha”, pravi angel Jožefu glede Marije, njegove zaročenke (Mt 1,20). Cerkev vidi v tem izpolnitev božje obljube, izrečene po preroku Izaiji: “Glej, devica bo spočela in rodila sina” (Iz 7,14; po grškem prevodu Mt 1,23).

498 Molk Markovega evangelija in novozaveznih pisem glede tega, da je Marija spočela deviško, je včasih povzročal težave. Mogli so se tudi spraševati, če ne gre tukaj za legende ali teološke konstrukcije, ki nimajo namena govoriti o zgodovinskem dogodku. Na to je treba odgovoriti: Vera v Jezusovo deviško spočetje je naletela na živa nasprotovanja, posmehovanja ali nerazumevanja s strani neverujčih, Judov in poganov (prim. sv. Justin, dial. 99,7; Origen, Cels. 1,32.69; idr.): ni je motivirala poganska mitologija ali kakršnokoli prilagajanje idejam onega časa. Smisel tega dogodka je dostopen samo veri, ki gleda nanj v luči “medsebojne zveze skrivnosti” (DS 3016), v luči celotne miselne zveze Kristusovih skrivnosti, od njegovega učlovečenja do njegove pashe. Sv. Ignacij Antiohijski že pričuje za to povezavo: “Knez tega sveta ni vedel za Marijino devištvo in njen porod, kakor tudi ne za Gospodovo smrt: to so tri glasno govoreče skrivnosti, ki so se izvršile v
božjem molku” (Ef. 19,1; prim. 1 Kor 2,8).

Marija – “vedno devica”

499 Poglabljanje svoje vere v deviško materinstvo je vodilo Cerkev k izpovedovanju realnega in vednega Marijinega devištva (prim. DS 427) celo v sami roditvi učlovečenega Božjega Sina (prim. DS 291: S 173; DS 442; 503; 571; 1880). Kristusovo rojstvo dejansko “ni zmanjšalo deviške nedotaknjenosti” njegove matere, “ampak jo je posvetilo” (C 57). Cerkvena liturgija slavi Marijo kot “Aeiparthenos”, “vedno devico” (prim. C 52).

500 Temu včasih ugovarjajo, češ da evangelij omenja Jezusove brate in sestre (prim. Mr 3,31-35; 6,3; 1 Kor 9,5; Gal 1,19). Cerkev je vedno razumela ta mesta tako, da ne označujejo drugih otrok device Marije: in v resnici sta Jakob in Jožef, “Jezusova brata” (Mt 13,55), sinova neke Marije, Kristusove učenke (prim. Mt 27,56), ki je značilno označena kot “druga Marija” (Mt 28,1). Gre za bližnje Jezusove sorodnike, v skladu z izrazom, ki je znan stari zavezi (prim. 1 Mz 13,8; 14,16; 29,15; itd.).

501 Jezus je edini Marijin sin. Toda Marijino duhovno materinstvo (prim. Jn 19,26-27; Raz 12,17) se razteza na vse ljudi, katere je prišel Jezus odrešit: “Rodila je sina, katerega je Bog postavil za 'prvorojenca med mnogimi brati’ (Rim 8,29), to je med verniki, pri katerih rojstvu in vzgoji sodeluje z materinsko ljubeznijo” (C 63).

Marijino deviško materinstvo v božjem načrtu

502 Pogled vere more odkriti v povezavi s celoto razodetja skrivnostne razloge, zaradi katerih je Bog v svojem odrešenjskem načrtu hotel, da se njegov Sin rodi iz device. Ti razlogi zadevajo prav tako Kristusovo osebo in njegovo odrešenjsko poslanstvo kakor Marijino sprejetje tega poslanstva za vse ljudi:

503 Marijino devištvo razkriva absolutno pobudo Boga v učlovečenju. Jezus ima za Očeta samo Boga (prim. Lk 2,48-49). “Človeška narava, ki jo je privzel, ga nikdar ni oddaljila od Očeta… Naravno Sin Očetov po božanstvu, naravno sin matere po človečnosti, vendar pa pravi Očetov Sin v vsaki od obeh narav” (Provincilani cerkveni zbor v Friaulu 796: DS 619).

504 Jezus je spočet od Svetega Duha v telesu Device Marije, ker je novi Adam (prim. 1 Kor 15,45), ki slovesno začenja novo stvarstvo: “Prvi človek je iz prsti, zemeljski, drugi človek je iz nebes” (1 Kor 15,47). Kristusova človeška narava je že od svojega spočetja napolnjena s Svetim Duhom, kajti “Bog ne daje Duha na mero” (Jn 3,34). “Iz njegove polnosti”, se pravi iz polnosti glave odrešenega človeštva (prim. Kol 1,18), smo “prejeli milost za milostjo” (Jn 1,16).

505 Jezus, novi Adam, slovesno začenja s svojim deviškim spočetjem novo rojstvo posinovljenih otrok v Svetem Duhu po veri. “Kako se bo to zgodilo?” (Lk 1,34; prim. Jn 3,9). Deležnost pri božjem življenju ne prihaja “iz krvi ne iz poželenja mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga” (Jn 1,13). Sprejem tega življenja je deviški, ker to življenje v celoti podarja človeku Sveti Duh. Zaročniški smisel človekove poklicanosti v razmerju do Boga (prim. 2 Kor 11,2) je v popolni obliki izpolnjen v Marijinem deviškem materinstvu.

506 Marija je devica, ker je njeno devištvo znamenje njene vere, “ki je ne spači noben dvom” (C 63), in njene nerazdeljene predanosti božji volji (prim. 1 Kor 7,34-35). Po svoji veri je postala Odrešenikova mati: “Beatior est Maria percipiendo fidem Christi quam concipiendo carnem Christi” (“Marija je bolj blažena zaradi sprejetja Kristusove vere kakor pa zaradi spočetja Kristusovega telesa”) (sv. Avguštin, virg. 3).

507 Marija je hkrati devica in mati, ker je podoba in najpopolnejše uresničenje Cerkve (prim. C 63): “Tudi Cerkev po verno sprejeti božji besedi postane mati; z oznanjevanjem in s krstom namreč rodi za novo in neumrljivo življenje otroke, spočete od Svetega Duha in rojene iz Boga. Tudi ona je devica, ker neokrnjeno in čisto ohranja Ženinu dano besedo” (C 64).

NA KRATKO

508 V Evinem potomstvu je Bog izbral Devico Marijo, da bi bila mati njegovega Sina. “Polna milosti” je “najlepši sad odrešenja” (B 103): že od prvega trenutka svojega spočetja je obvarovana slehernega madeža izvirnega greha in je ostala brez vsakega osebnega greha vse svoje življenje.

509 Marija je resnično “božja mati”, ker je mati večnega učlovečenega Božjega Sina, ki je Bog sam.

510 Marija “je ostala devica ob spočetju svojega Sina, devica ob porodu, devica, ko ga je nosila v svojem telesu, devica, ko ga je hranila na svojih prsih, devica vedno in vselej” (sv. Avguštin, serm. 186,1): z vsem svojim bitjem je “Gospodova dekla” (Lk 1,38).

511 Devica Marija je “s svobodno vero in pokorščino sodelovala pri odrešenju človeštva” (C 56). Izrekla je svoj “zgodi se” “loco totius humanae naturae” (“kot namestnica celotne človeške narave” (sv. Tomaž Akv., s.th.3,30,1): S svojo pokorščino je postala nova Eva, mati živih.