“Jezus izročen po določenem božjem načrtu”

599 Nasilna Jezusova smrt ni bila sad naključja v nesrečnem spletu okoliščin. Ta smrt spada v skrivnost božjega načrta, kakor pojasnjuje sv. Peter Judom v Jeruzalemu že v svojem prvem govoru na binkošti: “Izročili so ga prav kakor je Bog hotel in predvidel” (Apd 2,23). Ta svetopisemska govorica ne pomeni, da tisti, ki so Jezusa “izdali” (Apd 3,13), niso bili nič drugega kakor le pasivni izvajalci scenarija, ki bi ga Bog vnaprej napisal.

600 Bogu so v svoji sedanjosti znani in navzoči vsi časovni trenutki. Bog je torej zasnoval svoj večni načrt “predestinacije” (vnaprejšnje določitve), in je vključil vanj svobodni odgovor vsakega človeka božji milosti: “V tem mestu so se zares zbrali zoper tvojega svetega služabnika Jezusa, ki si ga ti mazilil. Zbrali so se Herod, Poncij Pilat, pogani in Izraelovi rodovi (prim. Ps 2,12), da bi storili, kar si ti v svoji moči in v svojem sklepu vnaprej določil” (Apd 4,27-28). Bog je dopustil dejanja, izhajajoča iz njihove zaslepljenosti (prim. Mt 26,54, Jn 18,38; 19,11), da bi izpolnil svoj odrešenjski načrt (prim. Apd 3,17-18).

“Umrl je za naše grehe, kakor je v pismih”

601 Ta božji načrt odrešenja z usmrtitvijo “pravičnega služabnika” (Iz 53,11; prim. Apd 3,14) je bil vnaprej napovedan v Svetem pismu kot skrivnost vesoljnega odrešenja, se pravi odkupitve, ki osvobodi ljudi suženjstva greha (prim. Iz 53,11-12; Jn 8,34-36). V veroizpovedi, ki jo je, kakor pravi, “prejel” (1 Kor 15,3), izpoveduje sv. Pavel, da “je Kristus umrl za naše grehe, kakor je v pismih” (pr.t.; prim. tudi Apd 3,18; 7,52; 13,29; 26,22-23). Jezusova odrešilna smrt je posebej izpolnitev prerokbe o trpečem služabniku (prim. Iz 53,7-8 in Apd 8,32-35). Jezus sam je prikazal smisel svojega življenja in svoje smrti v luči trpečega služabnika (prim. Mt 20,28). Po svojem vstajenju je dal to razlago pisem emavškima učencema (prim. Lk 24,25-27), nato pa apostolom samim (prim. Lk 24,44-45).

“Bog ga je za nas napravil greh”

602 Sv. Peter more v skladu s tem izraziti apostolsko vero v božji odrešenjski načrt takole: “Iz vašega praznega življenja, ki ste ga podedovali od očetov, vas niso odkupile minljive reči, srebro ali zlato, ampak predragocena kri Kristusa, brezhibnega in brezmadežnega jagnjeta. On je bil že pred stvarjenjem sveta določen, razodela pa se je poslednji čas zaradi vas” (1 Pt 1,18-20). Grehi ljudi, sledeči izvirnemu grehu, imajo za kazen smrt (prim. Rim 5,12; 1 Kor 15,56). S tem, da je poslal svojega lastnega Sina v podobi hlapca (prim. Flp 2,7), v podobi padle in zaradi greha smrti zapisane človeške narave (prim. Rim 8,3), “je Bog njega, ki ni poznal greha, za nas napravil greh, di bi mi v njem postali božja pravičnost” (2 Kor 5,21).

603 Jezus zavrženja (od Boga) ni izkušal tako, kakor da bi on sam imel greh (prim. Jn 8,46). Toda v odrešilni ljubezni, ki ga je vedno zedinjala z Očetom (prim. Jn 8,29), je nas v zablodelosti našega greha stran od Boga privzel tako, da je na križu mogel reči v našem imenu: “Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?” (Mr 15,34; Ps 22,1). Bog je Jezusa na tak način napravil solidarnega z nami grešniki in “ni prizanesel svojemu lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse” (Rim 8,32), da bi dobili “spravo z Bogom” po “smrti njegovega Sina” (Rim 5,10).

Bog ima pobudo vesoljne odrešitvene ljubezni

604 Ko Bog izroča svojega Sina za naše grehe, razodeva, da je njegov načrt z nami načrt dobrohotne ljubezni, ki prehiteva vsako zasluženje z naše strani: “Ljubezen ni v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe” (1 Jn 4,10; prim. 4,19). “Bog izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili mi še grešniki” (Rim 5,8).

605 Ta ljubezen nikogar ne izključi. Jezus sam je spomnil na to ob sklepu prilike o izgubljeni ovci: “Tako noče vaš Oče, ki je v nebesih, da se zgubi kdo od teh malih” (Mt 18,14). Jezus trdi, da “daje svoje življenje v odkupnino za mnoge” (Mt 20,28); ta zadnji izraz ni restriktiven (omejevalen): celota človeštva postavlja naproti eni sami Odrešenikovi osebi, ki se izroča za rešitev (prim. Rim 5,18-19). Cerkev, sledeč apostolom (prim. 2 Kor 5,15; 1 Jn 2,2), uči, da je Kristus umrl za vse ljudi brez izjeme: “Nobenega človeka ni, ga ni bilo in ga ne bo nikogar, ki bi Kristus ni bil zanj trpel” (koncil v Quiercyju l. 853: DS 624).