Neizbrisno znamenje

1581 Ta zakrament upodobi prejemnika po Kristusu s posebno milostjo Svetega Duha, da bi služil kot Kristusovo orodje za njegovo Cerkev. S posvečenjem postane prejemnik usposobljen za to, da deluje kot ponavzočevalec Kristusa, glave Cerkve, v njegovi trojni službi duhovnika, preroka in kralja.

1582 Kakor pri krstu in birmi je tudi ta deležnost pri Kristusovi službi podeljena enkrat za vselej. Tudi zakrament svetega reda podeli neizbrisno duhovno znamenje in ga ni mogoče ponoviti niti ga podeliti za omejen čas (prim. trid.c.zb.: DS 1767; C 21; 28; 29, D 2).

1583 Kdor je veljavno posvečen, more seveda biti iz upravičenih razlogov razrešen dolžnosti in opravil, vezanih na posvečenje, ali se mu prepove, da bi jih opravljal (CIC kan. 290-293, 1336, #. 1, 3.5; 1338,2); ne more pa nič več postati laik v strogem smislu (prim. trid. c.zb: DS 1774), kajti s posvečenjem vtisnjeno znamenje ostane za zmeraj. Poklicanost in poslanstvo, ki ju je prejel na dan svojega posvečenja, ga zaznamujeta za trajno.

1584 Ker je navsezadnje Kristus tisti, ki deluje in udejanja odrešenje in zveličanje po posvečenem služabniku, zato nevrednost le-tega ne prepreči Kristusu, da bi deloval (prim. trid.c.zb.: DS 1612, DS 1154). Sveti Avguštin to pove z veliko močjo:
Kar se tiče ošabnega nositelja cerkvene službe, ga moramo postaviti v isto vrsto s hudičem. Vendar pa Kristusov dar s tem ne izgubi svetosti; kar teče skozi njega, ohranja svojo čistost; kar gre prek njega, ostaja jasno in pride do rodovitne zemlje (...). Duhovna moč zakramenta je namreč podobna luči: tisti, ki morajo biti z njo razsvetljeni, jo prejmejo v njeni čistosti; in če gre prek umazanih bitij, se ne umaže (Jn 5,15).

Milost Svetega Duha

1585 Milost Svetega Duha, lastna temu zakramentu, je milost upodobitve po Kristusu duhovniku, učitelju in pastirju, za čigar služabnika je bil posvečeni postavljen .

1586 Za škofa je to najprej milost moči (“Duh, ki usposablja za vodstvo”: posvetilna molitev za škofa v latinskem obredu): milost za to, da bi vodil in branil z močjo in razsodnostjo svojo Cerkev kot oče in pastir, z zastonjsko ljubeznijo do vseh in posebno ljubeznijo do ubogih, bolnih in potrebnih (prim. Š 13 in 16). Ta milost ga priganja, da oznanja evangelij vsem, da je vzor svoji čredi, da hodi pred njo po poti posvečenja, ko se v evharistiji istoveti s Kristusom duhovnikom in žrtvijo, ne da bi se bal dati življenje za svoje ovce:
Podeli Oče, ki poznaš srca, svojemu služabniku, ki si ga odbral za škofovstvo, da bo pasel tvojo sveto čredo in da bo opravljal z ozirom nate najvišje duhovništvo brez graje, ko ti bo služil noč in dan; naj nenehno napravlja, da bo tvoj obraz milostljiv in naj daruje darove tvoje Cerkve; naj ima v moči duha najvišjega duhovništva oblast odpuščati grehe v skladu s tvojo zapovedjo, naj razdeljuje službe po tvoji odredbi in naj odvezuje vsako vez v moči oblasti, ki si jo dal apostolom; naj ti ugaja po svoji blagosti in po svojem čistem srcu, ko ti daruje prijeten vonj, po tvojem Sinu Jezusu Kristusu (...) (sv. Hipolit, trad. ap. 3).

1587 Duhovni dar, ki ga podeli duhovniško posvečenje, je po bizantinskem obredu izražen z naslednjo molitvijo. Ko škof položi roko, med drugim govori:
Gospod, napolni z darom Svetega Duha njega, ki si ga blagovolil dvigniti na stopnjo duhovništva, da bo vreden stati brez graje pred tvojim oltarjem, oznanjati evangelij tvojega kraljestva, opravljati službo tvoje besede resnice, prinašati ti darove in duhovne daritve, prenavljati tvoje ljudstvo s kopeljo prerojenja; tako da bo sam šel naproti našemu velikemu Bogu in Zveličarju Jezusu Kristusu, tvojemu edinemu Sinu, ob dnevu njegovega drugega prihoda in da bo po tvoji neskončni dobroti prejel plačilo za zvesto oskrbovanje svojega reda (Euchologion).

1588 Kar se tiče diakonov, jim “zakramentalna milost podeljuje potrebno moč, da služijo božjemu ljudstvu v strežništvu svetega bogoslužja, besede in ljubezni, v občestvu s škofom in zborom njegovih duhovnikov (C 29).

1589 Spričo veličine milosti in duhovniške službe so sveti učitelji čutili nujen klic k spreobrnjenju, da bi z vsem svojim življenjem ustrezali njemu, čigar zakrament jih postavlja za služabnike. Tako sv. Gregor Nacijanški kot čisto mlad duhovnik vzklika:
Najprej je treba očistiti sebe, preden očiščujemo druge; biti moramo poučeni, da bomo mogli druge poučevati; treba je postati luč, da bomo razsvetljevali, približati se Bogu, da bomo približevali Bogu druge, biti posvečeni, da bomo druge posvečevali, vodili za roko in z uvidevnostjo svetovali (or. 2,71). Vem, čigavi služabniki smo, na kakšni ravni smo in kakšna je tista, h kateri se pomikamo. Poznam visokost Boga in slabost človeka, a tudi njegovo moč (pr.t. 74). /Kdo je torej duhovnik? Duhovnik je/ branitelj resnice, dviga se z angeli, poveličuje z nadangeli, daje, da prihajajo od zgoraj na oltar žrtveni darovi, deležen je Kristusovega duhovništva, na novo oblikuje stvarstvo, obnavlja /v njem božjo/ podobo, preustvarja jo za svet od zgoraj in, da povemo, kar je največjega: duhovnik je pobožanstven in pobožanstvuje (p.t.73).

Sveti župnik iz Arsa pravi: “Duhovnik je tisti, ki nadaljuje delo odrešenja na zemlji”... “Če bi dobro razumeli duhovnika na zemlji, bi umrli ne od strahu, ampak od ljubezni”... “Duhovništvo je ljubezen Jezusovega srca” (Nodet, Jean-Marie Vianney 100).

NA KRATKO

1590 Sveti Pavel pravi svojemu učencu Timoteju: “Zato te opominjam, da znova razplameniš žar božje milosti, ki je v tebi po polaganju mojih rok” (2 Tim 1,6); in “če se kdo poteguje za predstojniško službo, hrepeni po vzvišenem poslanstvu” (1 Tim 3,1). Titu je dejal: “Na Kreti sem te pustil zato, da urediš, kar je še treba, in da po mestih postaviš starešine, kakor sem ti naročil” (Tit 1,5).

1591 Vsa Cerkev je duhovniško ljudstvo. Na osnovi krsta so vsi verniki deležni Kristusovega duhovništva. Ta deležnost se imenuje “skupno duhovništvo vernikov”. Na podlagi tega in v službi temu obstaja še druga deležnost pri Kristusovem poslanstvu: deležnost službenega duhovništva, podeljenega z zakramentom svetega reda, ki je njegova dolžnost, da sredi skupnosti služi v imenu in v osebi Kristusa-glave.

1592 Službeno duhovništvo se bistveno razlikuje od skupnega duhovništva vernikov, ker podeli sveto oblast za služenje vernikom. Posvečeni nositelji cerkvene službe izvršujejo svojo službo pri božjem ljudstvu s poučevanjem (munus docendi), z bogočastjem (munus liturgicum) in z dušnopastirskim vodenjem (munus regendi).

1593 Že od vseh začetkov so posvečeno službo podeljevali in izvrševali v treh stopnjah: v stopnji škofov, v stopnji duhovnikov in v stopnji diakonov. S posvečenjem podeljene službe so nenadomestljive za organsko zgradbo Cerkve: brez škofov, duhovnikov in diakonov ni mogoče govoriti o Cerkvi (prim. sv. Ignacij Antiohijski, trall. 3,1).

1594 Škof prejme polnost zakramenta svetega reda, ki ga vključi v zbor škofov in ga naredi za vidnega poglavarja delne Cerkve, ki mu je zaupana. Škofje imajo kot nasledniki apostolov in udje zbora delež pri apostolski odgovornosti in pri poslanstvu celotne Cerkve pod avtoriteto papeža, naslednika sv. Petra.

1595 Duhovniki so zedinjeni s škofi v duhovniškem dostojanstvu, in so obenem od njih odvisni pri izvrševanju dušnopastirskih opravil; poklicani so, da bi bili preudarni sodelavci škofov; duhovniki sestavljajo okoli svojega škofa duhovniški zbor (presbyterium), ki skupaj z njim nosi odgovornost za delno Cerkev. Od škofa prejmejo odgovornost za kako župnijsko skupnost ali za določeno cerkveno nalogo (funkcijo).

1596 Diakoni so posvečeni nositelji cerkvene službe za naloge služenja Cerkve; diakoni ne prejmejo službenega duhovništva, pač pa jim posvečenje podeli pomembne naloge pri službi božje besede, bogoslužja, dušnopastirskega vodenja in del ljubezni do bližnjega – naloge, ki so jih dolžni spolnjevati pod pastoralno avtoriteto svojega škofa.

1597 Zakrament svetega reda se podeljuje s polaganjem rok, čemur sledi slovesna posvetilna molitev, ki za posvečenca prosi od Boga milosti Svetega Duha, potrebne za njegovo službo. Posvečenje vtisne neizbrisno zakramentalno znamenje.

1598 Cerkev podeljuje zakrament reda samo krščenim moškim (viris), katerih sposobnosti za izvrševanje službe so bile ustrezno preverjene. Avtoriteti Cerkve pripada odgovornost in pravica koga poklicati, da prejme redove.

1599 V latinski Cerkvi se zakrament reda za duhovništvo normalno podeljuje samo kandidatom, ki so pripravljeni svobodno sprejeti nase celibat (neporočenost) in ki javno pokažejo svojo voljo držati se ga iz ljubezni do božjega kraljestva in do služenja ljudem.

1600 Škofom pripada podeljevanje zakramenta svetega reda v treh stopnjah