1262 Različni učinki krsta so naznačeni s čutom dojemljivimi prvinami zakramentalnega obreda. Potapljanje v vodo kliče v spomin simboliko smrti in očiščenja, pa tudi prerojenja in prenovljenja. Dva poglavitna učinka sta torej očiščenje grehov in novo rojstvo v Svetem Duhu (prim. Apd 2,38; Jn 3,5).

V odpuščanje grehov

1263 S krstom se odpustijo vsi grehi, izvirni greh in vsi osebni grehi kakor tudi vse kazni za greh (prim. DzS 1316). Resnično ne ostane v tistih, ki so bili prerojeni ničesar takega, kar bi jim preprečevalo vstop v božje kraljestvo: niti Adamov greh, niti osebni greh, niti posledice greha, od katerih najhujša je ločenost od Boga.

1264 Vendar ostanejo v krščencu neke časne posledice greha, kakor so trpljenje, bolezen in smrt ali življenju lastne krhkosti, kakor so to značajske slabosti itn., pa tudi ona nagnjenost h grehu, ki ji izročilo pravi poželjivost, ali, rečeno v prispodobi “netivo greha” (“fomes peccati”): “Ker pa je poželjivost puščena za boj, ne more škodovati tistim, ki ne privolijo vanjo in se ji s Kristusovo milostjo pogumno upirajo. Nasprotno, 'če kdo tekmuje, ne dobi venca, če ne tekmuje po pravilih’ (2 Tim 2,5)” (trid. k., DzS 1515).

“Nova stvar”

1265 Krst ne očisti človeka le vseh grehov, marveč tudi napravi iz novokrščenca novo stvar (prim.2 Kor 5,17), božjega posinovljenega otroka (prim. Gal 4,5-7), ki je postal deležen “božje narave” (2 Pt 1,4), Kristusov ud (prim. 1 Kor 6,15; 12,27), sodedič s Kristusom (prim. Rim 8,17) in tempelj Svetega Duha (prim. 1 Kor 6,19).

1266 Presveta Trojica daje krščencu posvečujočo milost, milost opravičenja, ki: – ga naredi sposobnega, da veruje v Boga, upa vanj in ga ljubi z božjimi krepostmi; – mu daje moč, da ob nagibanju Svetega Duha živi in deluje po darovih Svetega Duha; – mu omogoča rasti v dobrem po moralnih krepostih.

Tako ima celotni organizem kristjanovega nadnaravnega življenja svojo korenino v svetem krstu.

Včlenjeni v Cerkev, Kristusovo telo

1267 Krst nas napravi za ude Kristusovega telesa. “Saj smo udje med seboj” (Ef 4,25). Krst nas včleni v Cerkev. Iz krstnega studenca se rodi eno samo novozavezno božje ljudstvo, ki presega vse naravne ali človeške meje narodov, kultur, ras in spolov: “V enem Duhu namreč smo bili vsi krščeni v eno telo” (1 Kor 12,13).

1268 Krščenci so postali “živi kamni” za graditev “duhovne stavbe”, za “sveto duhovništvo” (1 Pt 2,5). S krstom prejmejo delež pri Kristusovem duhovništvu ter pri njegovem preroškem in kraljevskem poslanstvu; so “izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo, določeno za božjo last, da bi oznanjali slavna dela tistega, ki (jih) je poklical iz teme v svojo čudovito svetlobo” (1 Pt 2,9). Krst daje delež pri skupnem duhovništvu vernikov.

1269 Ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi (prim. 1 Kor 6,19), temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas (prim. 2 Kor 5,15). Od tedaj naprej je poklican k temu, da se podreja drugim (prim. Ef 5,21 1 Kor 16,15-16), da jim služi (prim. Jn 13,12-15) v občestvu Cerkve, da je cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih uboga (prim. Heb 13,17) in da jih upošteva s spoštovanjem in ljubeznijo (prim. 1 Tes 5,12-13). Kakor je krst za krščenca vir odgovornosti in dolžnosti, tako mu daje tudi pravice v Cerkvi: da prejema zakramente, da se hrani z božjo besedo in da dobiva oporo še v drugih duhovnih pomočkih Cerkve (prim. C 37; ZCP, kan. 208-223; ZVCP, kan. 675,2).

1270 Tisti, ki so s krstom “prerojeni v božje otroke, (so) dolžni pred ljudmi izpovedovati vero, ki so jo po Cerkvi prejeli od Boga” (C 11), in se udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti božjega ljudstva (prim. C 17; M 7,23).

Zakramentalna vez edinosti kristjanov

1271 Krst vzpostavlja temelj za občestvo med vsemi kristjani, tudi za občestvo s tistimi, ki niso še v polnem občestvu s katoliško Cerkvijo: “Ti, ki verujejo v Kristusa in so bili pravilno krščeni, so namreč v nekem, čeprav nepopolnem občestvu s katoliško Cerkvijo.” Ti kristjani so “po veri opravičeni in po krstu včlenjeni v Kristusa; zato se po pravici ponašajo s krščanskim imenom in jih otroci katoliške Cerkve upravičeno priznavajo za brate v Gospodu” (E 3). “Krst torej vzpostavlja zakramentalno vez edinosti, obstoječo med vsemi tistimi, ki so po njem prerojeni” (E 22).

Neizbrisno duhovno znamenje

1272 Človek, ki je s krstom včlenjen v Kristusa, je upodobljen po Kristusu (prim. Rim 8,29). Krst zapečati kristjana z neizbrisnim duhovnim znamenjem (“character”) za pripadnost Kristusu. Tega znamenja ne izbriše noben greh, čeprav greh preprečuje, da bi krst obrodil sadove odrešenja (prim. DzS 1609-1619). Krst se podeljuje enkrat za vselej in ga ni mogoče ponoviti.

1273 Verniki, s krstom včlenjeni v Cerkev, so prejeli neizbrisno zakramentalno znamenje, ki jih posveti za krščansko bogoslužje (prim. C 11). Krstni pečat (neizbrisno znamenje krsta) napravlja kristjane sposobne in dejavne, da služijo Bogu v živi soudeležbi pri svetem bogoslužju Cerkve in da izvršujejo svoje krstno duhovništvo s pričevanjem svetega življenja in učinkovite ljubezni (prim. C 10).

1274“Gospodov pečat” (“Dominicus character”, sv. Avguštin, Ep. 98,5) je pečat, s katerim nas je zaznamoval Sveti Duh “za dan odrešenja” (Ef 4,30; prim. Ef 1,13-14; 2 Kor 1,21-22). “Krst je namreč pečat večnega življenja” (sv. Irenej, Dem. 3). Vernik, ki bo “varoval pečat” vse do konca, to se pravi, ki bo ostal zvest zahtevam svojega krsta, bo mogel oditi s sveta “z znamenjem vere” (RiM, Prva evharistična molitev), z vero svojega krsta, v pričakovanju blaženega gledanja Boga – tistega gledanja, ki je dovršitev vere – in v upanju na vstajenje.

NA KRATKO

1275 Uvajanje v krščanstvo se izvrši s tremi zakramenti skupno: krstom, ki je začetek novega življenja; z birmo je potrditev tega; z evharistijo, ki nahranja učenca s Kristusovim telesom in krvjo, da bi se preoblikoval v Kristusa.

1276 “Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih spolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal!” (Mt 28,19- 20).

1277 Krst je rojstvo k novemu življenju v Kristusu. Po Gospodovi volji je krst potreben za zveličanje kakor Cerkev sama, v katero krst privede.

1278 Bistveni obred krsta je potopitev kandidata v vodo ali oblitje njegove glave z vodo med klicanjem presvete Trojice, to je Očeta, Sina in Svetega Duha.

1279 Sad krsta ali krstna milost je bogata resničnost, ki vsebuje: odpuščanje izvirnega greha in vseh osebnih grehov; rojstvo k novemu življenju, s katerim človek postane posinovljenec Boga Očeta, ud Jezusa Kristusa, in tempelj Svetega Duha. S tem dejstvom se krščenec včleni v Cerkev, Kristusovo telo, in postane deležen Kristusovega duhovništva.

1280 Krst vtisne v dušo neizbrisno duhovno znamenje, pečat (character), ki posveti krščenca za bogočastje krščanske vere. Zaradi neizbrisnega znamenja je krst neponovljiv (prim. DzS 1609 in 1624).

1281 Tisti, ki pretrpijo smrt zaradi vere, katehumeni in vsi ljudje, ki ob nagibanju milosti, ne da bi poznali Cerkev, iskreno iščejo Boga in si prizadevajo za izpolnjevanje njegove volje, se zveličajo, tudi če niso prejeli krsta (prim. C 16).

1282 Že od starodavnih časov se krst podeljuje otrokom, kajti krst je milost in božji dar, ki ne predpostavljata človeškega zasluženja; otroci prejmejo krst v veri Cerkve. Vstop v krščansko življenje podeljuje dostop k resnični svobodi.

1283 Kar se tiče otrok, ki umro brez krsta, nas bogoslužje Cerkve vabi k zaupanju v božje usmiljenje in k molitvi za njihovo zveličanje.

1284 V potrebi sme krstiti vsak človek, če ima le namen storiti to, kar dela Cerkev, in če z vodo oblije glavo kandidata ter pravi: “Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.”