Preizkušnja svobode

396 Bog je ustvaril človeka po svoji podobi in ga postavil v svoje prijateljstvo. Kot duhovna stvar človek ne more živeti tega prijateljstva drugače kakor na način svobodne podreditve Bogu. To je tisto, kar izraža prepoved, dana človeku, da bi jedel od drevesa spoznanja dobrega in hudega, “zakaj brž ko bi jedel od njega, boš moral umreti” (1 Mz 2,17). “Drevo spoznanja dobrega in hudega” (1 Mz 2,17) simbolično kliče v spomin neprestopno mejo, ki jo človek kot ustvarjeno bitje mora svobodno priznavati in z zaupanjem spoštovati. človek je odvisen od Boga, podrejen zakonom stvarstva in moralnim normam, ki urejajo uporabo svobode.

Prvi človekov greh

397 Skušan od hudiča je človek pustil umreti v svojem srcu zaupanje do svojega stvarnika (prim. 1 Mz 3,1-11) in je ob zlorabljanju svoje svobode bil nepokoren božji zapovedi. V tem obstaja prvi človekov greh (prim. Rim 5,19). Vsak nadaljnji greh je od tedaj naprej nepokorščina do Boga in pomanjkanje zaupanja v njegovo dobroto.

398 V tem grehu je človek dal prednost sam sebi pred Bogom in s tem zaničeval Boga: izbral je samega sebe zoper Boga, zoper zahteve narave svojega stanja ustvarjenega bitja in s tem tudi zoper svoj lastni blagor. V stanju svetosti ustvarjeni človek je bil določen za to, da bi ga Bog v polnosti “pobožanstvil” v slavi. Po zapeljevanju hudega duha je človek hotel “biti kakor Bog” (prim. 1 Mz 3,5), “brez Boga, mimo Boga in proti Bogu” (sv. Maksim Spoznavalec, ambig.).

399 Sveto pismo kaže dramatične posledice te prve nepokorščine. Adam in Eva takoj izgubita milost prvotne svetosti (prim. Rim 3,23). Bojita se Boga (prim. 1 Mz 3,9-10), o katerem sta si zamislila napačno podobo, namreč podobo Boga, ki je ljubosumen na svoje izključne pravice (prim. 1 Mz 3,5).

400 Harmonija, v katero sta bila postavljena na osnovi prvotne pravičnosti, je porušena; gospostvo duhovnih zmožnosti duše nad telesom je zlomljeno (prim. 1 Mz 3,7); zedinjenje moža in žene je podvrženo napetostim (prim. 1 Mz 3,11-13); njuni odnosi bodo zaznamovani s poželjivostjo in gospodovalnostjo (prim. 1 Mz 3,16). Harmonija s stvarstvom je podrta: vidno stvarstvo je postalo za človeka tuje in sovražno (prim. 1 Mz 3,17.19). Zaradi človeka je stvarstvo podvrženo “suženjstvu razpadljivosti” (Rim 8,20). Končno se bo uresničila posledica, ki je bila za primer nepokorščine izrecno napovedana (prim. 1 Mz 2,17): človek se bo povrnil v zemljo, iz katere je bil vzet (prim. 1 Mz 3,19). Smrt je dobila vstop v zgodovino človeštva (prim. Rim 5,12).

401 Od tega prvega greha dalje preplavlja svet prava “invazija” greha: bratomor, ki ga je storil Kajn nad Abelom (prim. 1 Mz 4,3-15); vsesplošna pokvarjenost kot posledica greha (prim. 1 Mz 6,5.12; Rim 1,18-32); v izraelski zgodovini se greh pogosto javlja predvsem kot nezvestoba Bogu zaveze in kot kršitev Mojzesove postave; in celo po Kristusovem odrešenju se med kristjani greh pojavlja na številne načine (prim. 1 Kor 1-6; Raz 2-3). Sveto pismo in izročilo Cerkve ne nehata klicati v spomin prisotnost in vesoljnost greha v človekovi zgodovini:
Kar spoznamo iz božjega razodetja, to se sklada tudi s skušnjo. Kajti če človek gleda v svoje srce, odkriva, da je nagnjen tudi k zlu in pogreznjen v mnogotero zlo, ki ne more izvirati od njegovega dobrega Stvarnika. Mnogokrat človek odklanja, da bi priznal Boga kot svoje počelo; s tem pa tudi pretrga dolžno naravnanost na svoj zadnji cilj in obenem poruši ves pravi red v svojih odnosih bodisi do samega sebe bodisi do drugih ljudi in do vseh ustvarjenih reči (CS 13,1).

Posledice Adamovega greha za človeštvo

402 Vsi ljudje so vpleteni v Adamov greh. Sv. Pavel to zatrjuje: “Zaradi nepokorščine enega človeka so mnogi (to pomeni vsi ljudje) postali grešniki” (Rim 5,19). “Kakor je torej po enem človeku prišel greh na svet in po grehu smrt in je tako smrt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili …” (Rim 5,12). Nasproti vesoljnosti greha in smrti postavlja apostol vesoljnost odrešenja v Kristusu: “Kakor se je torej po prestopku enega človeka zgrnila obsodba na vse ljudi, tako tudi zaradi pravičnega dejanja enega prihaja na vse ljudi opravičenje, ki daje življenje” (Rim 5,18).

403 Po Pavlovem zgledu je Cerkev vedno učila, da neizmerne bede, ki pesti ljudi, in njihovega nagnjenja k zlu in k smrti ni mogoče razumeti brez njihove povezave z Adamovim grehom in z dejstvom, da je Adam prenesel na nas neki greh, tako da se vsi rodimo prizadeti od njega, greh, ki je “smrt duše” (prim. tridentinski koncil: DS 1512). Zaradi te gotovosti vere podeljuje Cerkev krst za odpuščanje grehov celo malim otrokom, ki niso storili osebnega greha (prim. tridentinski koncil: DS 1514).

404 Kako je Adamov greh postal greh vseh njegovih potomcev? Ves človeški rod je v Adamu “sicut unum corpus unius hominis – kakor eno telo enega človeka” (sv. Tomaž Akv., mal 4,1). Po tej “enoti človeškega rodu” so vsi ljudje vključeni v Adamov greh, kakor so vsi vključeni v Kristusovo pravičnost. Vendar je prenašanje izvirnega greha skrivnost, ki je ne moremo v polnosti razumeti. Toda iz razodetja vemo, da je Adam prejel prvotno svetost in pravičnost ne samo zase, ampak za vso človeško naravo: ko se Adam in Eva vdata skušnjavcu, storita osebni greh; toda ta greh prizadene človeško naravo, ki jo predajata naprej v padlem stanju (prim. tridentinski koncil: DS 1511-1512). To je greh, ki se bo prenašal po razmnoževanju na vse človeštvo, se pravi s prenašanjem človeške narave, ki je zdaj brez prvotne svetosti in pravičnosti. In prav zato se izvirni greh imenuje “greh” na analogen način: je “nakopani” greh in ne “storjeni”, je stanje in ne dejanje.

405 Čeprav je izvirni greh vsakomur lasten (prim. tridentinski koncil: DS 1513), vendar nima pri nobenem Adamovem potomcu narave osebne krivde. To je pomanjkanje (privatio) prvotne svetosti in pravičnosti, toda človeška narava ni povsem pokvarjena: ranjena je v svojih lastnih naravnih močeh; podvržena nevednosti, trpljenju in gospostvu smrti; in nagnjena h grehu (to nagnjenje k zlu imenujemo “poželjivost”. S tem da daje življenje Kristusove milosti, izbriše krst izvirni greh in obrne človeka k Bogu; toda posledice za naravo, oslabljeno in nagnjeno k zlu, še naprej ostanejo v človeku in pozivajo k duhovnemu boju.

406 Nauk Cerkve o prenašanju izvirnega greha je bil natančneje določen zlasti v petem stoletju, posebno ob pobudi razmislekov sv. Avguština zoper pelagijanizem, in v šestnajstem stoletju v nasprotju do protestantske reformacije. Pelagij je menil, da more človek z naravno močjo svoje svobodne volje, brez potrebne pomoči božje milosti, živeti moralno dobro; vpliv Adamovega krivde je Pelagij tako skrčil na vpliv slabega zgleda. Nasprotno so prvi protestanstski reformatorji učili, da se je človek s prvim grehom radikalno (do korenin) pokvaril in uničil svojo svobodo; istovetili so tisti greh, ki ga podeduje vsak človek, s teženjem po zlu (“concupiscentia”), ki da je nepremagljivo. Cerkev se je o smislu razodetega zaklada glede izvirnega greha izrekla posebno na drugem oranškem koncilu leta 529 (prim. DS 371-372) in na tridentinskem koncilu leta 1546 (prim. DS 1510-1516).

Trdi boj …

407 Nauk o izvirnem grehu – povezan z naukom o odrešenju, ki ga je izvršil Kristus – nam daje pogled jasnega razločevanja, ko gre za človekov položaj in za njegovo delovanje v svetu. Z grehom prvih staršev je hudobni duh pridobil neko gospostvo nad človekom, čeprav človek ostane svoboden. Posledica prvega greha je, da je človek “prišel pod gospostvo njega, ki je potem imel oblast nad smrtjo, to je hudobnega duha” (tridentinski koncil: DS 1511; prim. Heb 2,14). Neupoštevanje dejstva, da je človekova narava ranjena, nagnjena k zlu, daje povod za hude zmote na področju vzgoje, politike, socialnega delovanja (prim. CA 25) in nravi.

408 Posledice izvirnega greha in vseh osebnih grehov ljudi podeljujejo svetu v njegovi celoti grešno stanje, ki ga je mogoče označiti z izrazom sv. Janeza: “greh sveta” (Jn 1,29). S tem izrazom označujemo tudi negativni vpliv, kakršnega imajo na osebe kolektivni položaji in družbene strukture, ki so sad grehov ljudi (prim. PP 16).

409 Ta dramatični položaj sveta, ki “ves tiči v zlu” (1 Jn 5,19; prim. 1 Pt 5,8), napravlja iz človekovega življenja boj:
Vso človeško zgodovino prepleta trd boj zoper moči teme; ta boj se je začel že takoj ob začetku sveta in bo po Gospodovi besedi trajal do zadnjega dne. človek, ki je zapleten v ta boj, se mora neprestano boriti, če naj se drži dobrega; in le za ceno velikih naporov je s pomočjo božje milosti sposoben dosegati notranjo enoto v samem sebi (CS 37,2).