577 V začetku govora na gori je Jezus izrekel slovesno svarilo, pri čemer je božjo postavo, ki jo je Bog dal na Sinaju ob prvi zavezi postavil v luč milosti nove zaveze:
Ne mislite, da sem prišel odpravit postavo ali preroke; ne odpravit, temveč dopolnit sem jih prišel. Resnično povem vam: dokler ne premineta nebo in zemlja, ne bo zbrisana niti ena črka ali ena črtica postave, preden se vse ne zgodi. Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi, in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu (Mt 5,17-19).
578 Jezus, Izraelov Mesija, torej največji v nebeškem kraljestvu, je hotel dopolniti postavo s tem, da se je po svojih lastnih besedah po njej ravnal v njeni celoti prav do njenih najmanjših predpisov. Jezus je celo edini, ki je mogel to storiti popolnoma (prim. Jn 8,46). Judje po svojem lastnem priznanju nikdar niso mogli spolniti postave v njeni celovitosti, ne da bi prekršili njen najmanjši predpis (prim. Jn 7,19; Apd 13,38-41; 15,10). Zaradi tega Izraelovi otroci ob vsakem vsakoletnem prazniku sprave prosijo Boga odpuščanja za svoje prestopke zoper postavo. Postava namreč sestavlja celoto in se, kakor kliče v spomin sv. Jakob, tisti, ki sicer “spolnjuje vso postavo, krši pa eno zapoved, pregreši zoper vse” (Jak 2,10; prim. Gal 3,10; 5,3).
579 To načelo celovitosti spolnjevanja postave ne samo po njeni črki, ampak tudi po njenem duhu, je bilo drago farizejem. Pri izpolnjevanju tega načela za Izraela so privedli mnoge Jude Jezusovega časa v skrajno versko gorečnost (prim. 10,2). Če se ta gorečnost ni hotela razkrojiti v “hinavsko” kazuistiko (prim. Mt 15,3-7; Lk 11,39-54), je nujno pripravljala ljudstvo k tistemu nezaslišanemu božjemu posegu, ki bo popolna izpolni tev postave v enem samem Pravičnem namesto vseh grešnikov (prim. Iz 53,11; Heb 9,15).
580 Popolno spolnjevanje postave je moglo biti edinole delo božjega Zakonodajalca, ki se je v osebi Sina rodil kot podrejen postavi (prim. Gal 4,4). V Jezusu postava ni več vklesana v kamnite plošče, marveč “položena v notranjost”, “zapisana v srce” (Jer 31,33) služabnika, ki je zaradi tega, ker “v resnici prinaša pravo” (Iz 42,3), postal “zaveza ljudstva” (Iz 42,6). Jezus izpolni postavo tako zelo, da vzame nase “prekletstvo postave” (Gal 3,13), ki so si ga nakopali tisti, ki ne “vztrajajo pri izpolnjevanju vsega, kar je zapisano v knjigi postave” (Gal 3,10), kajti “Kristus je pretrpel smrt za odrešenje od pregreh v prejšnji zavezi” (Heb 9,15).
581 Jezus je veljal v očeh Judov in njihovih voditeljev kot “rabbi” (prim. Jn 11,38; 3,2; Mt 22,23-24). Pogosto je dokazoval v okviru rabinskega razlaganja postave (prim. Mt 12,5; 9,12; Mr 2,23-27; Lk 6,6-9; Jn 7,22-23). A hkrati je nujno moral priti v spopad z učitelji postave, ker se ni zadovoljil s tem, da je uvrščal svojo razlago med njihove razlage, “učil je kakor tisti, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki” (Mt 7,28-29). V njem govori prav ista božja beseda, ki je odmevala na Sinaju, da bi dala Mojzesu napisano postavo, ki se zdaj znova razlega na gori blagrov (prim. Mt 5,1). Jezus ne odpravlja postave, ampak jo dopolnjuje, ko daje svojo poslednjo razlago po božje: “Slišali ste, da je bilo rečeno prednikom… jaz pa vam pravim” (Mt 5,33-34). S to isto božjo oblastjo obsodi nekatera “človeška izročila” (Mr 7,8) farizejev, ki “razveljavljajo božjo besedo” (Mr 7,13).
582 Jezus gre še dalje in dopolni postavo glede čistosti jedil, zelo pomembno v judovskem vsakdanjem življenju, ko razkrije njen “pedagoški” smisel (prim. Gal 3,24) z božjo razlago: “Človeka ne more omadeževati nič, kar pride vanj od zunaj … S tem je razglasil vse jedi za čiste – ... Kar pride iz človeka, to ga omadežuje. Od znotraj namreč, iz človekovega srca prihajajo ljudem hudobne misli” (Mr 7,18-21). Ko je Jezus z božjo oblastjo podal dokončno razlago postave, se je znašel v navzkrižju z nekaterimi učitelji postave, ki niso sprejemali njegovega razlaganja postave, čeprav so zanj jamčila znamenja, ki so ga spremljala (prim. Jn 5,36; 10,25; 37-38; 12,37). To velja zlasti za vprašanje sobote: Jezus opozarja, pogosto z rabinskimi razlogi (prim. Mr 2,25-27; Jn 7,22-24), na to, da sobotnega počitka ne moti služba Bogu (prim. Mt 12,5; 4 Mz 28,9) ali bližnjemu (prim. Lk 13,15-16; 14,3-4), ki spremlja njegova ozdravljanja.