MIR

2302 Ko nam naš Gospod kliče v spomin zapoved : “Ne ubijaj”(Mt 5,21), zahteva mir srca in razglaša nemoralnost ubijalske jeze in sovraštva:

Jeza je težnja po maščevanju. “Nedovoljeno je težiti po maščevanju v škodo tistega, ki naj bo kaznovan;”toda hvale vredno je naložiti zadostitev “zato, da bi bile popravljene pregrehe in bi bila pravičnost ohranjena”(sv. Tomaž Akv., s. th. 2-2, 158, 1, ad 3). Če gre jeza prav do premišljene težnje, da bi bližnjega ubili ali ga hudo ranili, zelo nasprotuje ljubezni; in je smrtni greh. Gospod pravi: “Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče”(Mt 5,22).

2303 Prostovoljno sovraštvo nasprotuje ljubezni. Sovraštvo do bližnjega je greh, kadar mu človek premišljeno hoče zlo. Sovraštvo do bližnjega je velik greh, kadar mu premišljeno želimo hudo krivico. “Jaz pa vam pravim, ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci svojega Očeta, ki je v nebesih”(Mt 5,44­-45).

2304 Spoštovanje in rast človeškega življenja zahtevata mir. Mir ni le v tem, da ni vojne, ne omejuje se samo na zagotavljanje ravnotežja nasprotujočih si sil. Miru na zemlji ni mogoče doseči brez zaščite dobrin oseb, svobodne komunikacije med ljudmi, spoštovanja dostojanstva oseb in ljudstev, vztrajnega prakticiranja bratstva. Mir je “spokojnost reda”(sv. Avguštin, civ. 10,13). Mir je delo pravičnosti (Prim. Iz 32,17) in sad ljubezni (Prim. CS 78, 1-2).

2305 Zemeljski mir je podoba in sad Kristusovega miru, miru njega, ki je mesijanski “knez miru”(Iz 9,5). S krvjo svojega križa je “v svoji osebi uničil sovraštvo”(Ef 2,16; prim. Kol 1,20-22), spravil je ljudi z Bogom, svojo Cerkev je napravil za zakrament edinosti človeškega rodu in njegovega zedinjenja z Bogom. “On je naš mir”(Ef 2,14). “Blagor tistim, ki delajo za mir”(Mt 5,9).

2306 Tisti, ki se odrekajo nasilnemu in krvavemu delovanju ter se za zaščito človekovih pravic zatekajo k sredstvom obrambe, ki je dosegljiva najslabotnejšim, pričujejo za evangeljsko ljubezen, če se le to dogaja brez škode za pravice in obveznosti drugih ljudi in družb. Ti zakonito izpričujejo težo fizičnih in moralnih tveganj, ki jih vsebuje zatekanje k nasilju z njegovimi ruševinami in njegovimi
mrtveci (Prim. CS 78, 5).

IZOGIBANJE VOJNI

2307 Peta zapoved prepoveduje prostovoljno uničevanje človekovega življenja. Zaradi zla in krivic, ki jih prinaša vsaka vojna, Cerkev vsakogar na vso moč opominja, naj moli in dela za to, da bi nas božja dobrota osvobodila prastare usužnjenosti vojni (Prim. CS 81, 4).

2308 Vsakdo izmed državljanov in vladajočih je dolžan delati za to, da bi se izognili vojnam.

A “dokler bo obstajala vojna nevarnost, dokler ne bomo imeli pristojne mednarodne oblasti, ki bi ji bile na voljo primerne sile, vse dotlej vladam, ki so izčrpale sleherno možnost miroljubnih pogajanj, ne bo mogoče odreči zakonite pravice, da se branijo”(CS 79, 4).

2309 Strogo je treba upoštevati natančne pogoje zakonite obrambe z vojaško silo. Teža take odločitve jo podreja strogim pogojem nravne legitimnosti. Hkrati je potrebno: – da bi bila škoda, ki bi jo napadalec prizadejal narodu ali skupnosti narodov, trajna, velika in nedvomna; – da so se vsa druga sredstva, da bi temu napravili konec, izkazala kot neizvedljiva ali neučinkovita; – da se združi več resnih pogojev za uspeh; – da uporaba orožja ne bo imela za posledico hujšega zla in hujših neredov, kakor pa je zlo, ki naj bo odvrnjeno. Moč modernih sredstev razdejanja ima zelo veliko težo pri ocenjevanju tega pogoja.

Take so tradicionalne prvine, naštete v nauku, ki se imenuje nauk o “pravični vojni”.

Ocenjevanje teh pogojev nravne legitimnosti je stvar razumne (prudencialne) presoje tistih, katerih naloga je skrbeti za skupni blagor.

2310 Javne oblasti imajo v tem primeru pravico in dolžnost, da državljanom naložijo obveznosti, ki so potrebne za narodno obrambo.

Tisti, ki se posvečajo službi domovini v vojaškem življenju, so služabniki varnosti in svobode ljudstev. Če pravilno izvršujejo svojo nalogo, resnično prispevajo k skupnemu blagru naroda in ohranjevanju miru (Prim. CS 79, 5).

2311 Javne oblasti bodo pravšno poskrbele tudi za primer tistih, ki zaradi nagibov vesti odklanjajo uporabo orožja, čeprav ostanejo dolžni v drugi obliki služiti človeški skupnosti (Prim. CS 79, 3).

2312 Cerkev in človeški razum razglašata, da ostane med oboroženimi spopadi trajno veljavna nravna postava. “Nikakor ni s tem, da je vojna na nesrečo izbruhnila, nasprotujočim si strankam že s tem samim dovoljeno vse” (CS 79, 4).

2313 Treba je spoštovati in človekoljubno ravnati s tistimi, ki se ne bojujejo, z ranjenimi vojaki in ujetniki.

Dejanja, ki premišljeno nasprotujejo mednarodnemu pravu in njegovim vesoljnim načelom, in povelja, ki jih zapovedujejo, so zločini. Slepa pokorščina ne zadostuje za opravičilo tistih, ki se jim podrejajo. Tako moramo iztrebljanje ljudstva, naroda ali narodnostne manjšine šteti za smrtni greh. Obstaja moralna obveznost upreti
se poveljem, ki zapovedujejo genocid.

2314 “Vsako vojno dejanje, ki meri na uničenje celih mest ali obsežnih pokrajin z njihovim prebivalstvom brez razlikovanja, je zločin proti Bogu in proti človeku, zločin, ki ga je treba odločno in brez omahovanja obsoditi” (CS 80, 4) Riziko moderne vojne je v tem, da tistim, ki imajo v posesti znanstvena orožja, zlasti atomska, biološka in kemična, daje priliko, da izvršijo take zločine.

2315 Kopičenje orožij se mnogim zdi paradoksalen način, kako morebitne nasprotnike odvrniti od vojne. V tem vidijo najučinkovitejše izmed sredstev, ki so sprejemljiva, ko gre za zagotavljanje miru med narodi. Ta način odvračanja kliče po strogih nravnih pridržkih. Tekma v oboroževanju ne zagotavlja miru. Se zdaleč ne odpravlja vzrokov za vojno, ampak tvega, da se vzpostavlja nevarnost, da se zaostrijo. Trošenje bajnih bogastev pri pripravljanju vedno novejšega orožja preprečuje pomoč siromašnemu prebivalstvu (Prim. N 53). Takšno trošenje preprečuje razvoj ljudstev. Pretirano oboroževanje množi razloge za spopade in povečuje nevarnost okuženja.

2316 Proizvodnja in trgovanje z orožjem se tičeta skupnega blagra narodov in mednarodne skupnosti. Zato imajo javne oblasti pravico in dolžnost, da ju urejajo. Iskanje kratkoročnih zasebnih ali kolektivnih interesov ne more legitimirati podjetij, ki netijo nasilje in spopade med narodi in spravljajo v nevarnost mednarodni pravni red.

2317 Krivice, pretirane gospodarske ali družbene neenakosti, zavist, nezaupanje in oholost, ki divjajo med ljudmi in ljudstvi, nenehno ogrožajo mir in povzročajo vojne. Vse, kar je storjenega za premagovanje tega nereda, prispeva h graditvi miru in k izogibanju vojnam.

Kolikor so ljudje grešniki, jim grozi nevarnost vojne in tako bo do Kristusovega ponovnega prihoda. Kolikor so ljudje združeni v medsebojni ljubezni, premagujejo greh, premagajo tudi nasilje, dokler se ne uresničijo besede: “Prekovali bodo svoje meče v lemeže, svoje sulice v vinjake. Ne vzdigne več narod zoper narod meča, ne bodo se več učili vojskovanja”(Iz 2, 4; CS 78, 6).

Na kratko

2318 “V njegovi roki je vseh bitij življenje in duh vsakega človeškega telesa”(Job 12,10).

2319 Vsako človeško življenje je od trenutka spočetja do smrti sveto, kajti človeška oseba je bila hotena zaradi nje same po podobi in sličnosti živega in svetega Boga.

2320 Umor človeka hudo nasprotuje dostojanstvu osebe in Stvarnikovi svetosti.

2321 Prepoved ubijanja ne odpravlja pravice onemogočiti krivičnemu napadalcu, da bi komu škodoval. Zakonita obramba je velika dolžnost za tistega, ki je odgovoren za življenja drugih in za skupni blagor.

2322 Otrok ima od svojega spočetja dalje pravico do življenja. Neposredni splav, se pravi hoten kot cilj ali kot sredstvo, je “v resnici sramota” (CS 27, 3), ki tudi nasprotuje nravni postavi. Za ta zločin proti človeškemu življenju Cerkev nalaga kanonično kazen izobčenja.

2323 Ker je treba z zarodkom (embrijem) od spočetja naprej ravnati kot z osebo, ga je treba braniti v njegovi neokrnjenosti, zanj skrbeti in ga zdraviti kakor vsako drugo človeško bitje.

2324 Namerna evtanazija je ne glede na to, kakšne so njene oblike ali nagibi, umor. Prostovoljna evtanazija hudo nasprotuje dostojanstvu človeške osebe ter spoštovanju živega Boga, njenega Stvarnika.

2325 Samomor hudo nasprotuje pravičnosti, upanju in ljubezni. Prepoveduje ga peta zapoved.

2326 Pohujšanje je velik greh, kadar kdo z dejanjem ali opustitvijo bližnjega premišljeno potegne v greh.

2327 Zaradi zla in krivic, ki jih ima za posledico vsaka vojna, moramo storiti vse, kar je po pameti mogoče, da se ji izognemo. Cerkev moli: “Kuge, lakote in vojske reši nas, o Gospod.”

2328 Cerkev in človeški razum razglašata trajno veljavnost nravne postave tudi med oboroženimi spopadi. Postopki, ki so premišljeno nasprotni mednarodnemu pravu in njegovim vesoljnim načelom, so zločini.

2329 “Tekma v oboroževanju je neizmerna nesreča za človeštvo in
žali reveže do neznosnosti” (CS 81, 3).

2330 “Blagor tistim, ki delajo za mir, ker bodo postali božji otroci” (Mt 5,9).