1042 Ob koncu časov bo božje kraljestvo prišlo do svoje polnosti. Po poslednji sodbi bodo pravični na veke kraljevali s Kristusom, poveličani po telesu in po duši in tudi vesolje samo bo prenovljeno:

Tedaj bo “Cerkev … dosegla dovršitev v nebeški slavi, ko bo … s človeškim rodom v Kristusu popolnoma prenovljen tudi ves svet, ki je tesno zvezan s človekom in se po njem približuje svojemu namenu” (C 48).

1043 To skrivnostno prenovitev, v kateri bosta preoblikovana človeštvo in svet, Sveto pismo imenuje “novo nebo in novo zemljo” (2 Pt 3,13; prim. Raz 21,1). Dokončno bo uresničen božji načrt, ki je bil “spet zediniti v Kristusu kot eni glavi vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji” (Ef 1,10).

1044 V tem “novem vesoljstvu” (prim. Raz 21,5), nebeškem Jeruzalemu, bo Bog sam prebival med ljudmi. “Obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Zakaj prejšnji svet je minil” (Raz 21,4; prim. 21,27).

1045 Za človeka bo ta dovršitev pomenila poslednje uresničenje edinosti človeškega rodu, ki jo je Bog hotel že takoj s stvarjenjem in ki ji je potujoča Cerkev “nekak zakrament” (C 1). Tisti, ki bodo zedinjeni s Kristusom, bodo sestavljali skupnost odrešenih, sveto božje mesto (Raz 21,2) in “Jagnjetovo nevesto” (Raz 21,9). Le-ta ne bo več ranjena z grehom, madeži (prim. Raz 21,27), sebičnostjo, kar vse razbija in ranja zemeljsko skupnost ljudi. Blaženo gledanje, v katerem se bo Bog neizčrpno odpiral izvoljenim, bo neusahljiv studenec sreče, miru in medsebojnega občestva.

1046 Kar se tiče vesolja (kozmosa), trdi razodetje, da obstaja povezanost usode materialnega sveta in človeka:

Zakaj stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju božjih sinov … v upanju: da se bo tudi stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo … Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine. Pa ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa (Rim 8,19-23).

1047 Tudi vidnemu vesoljstvu je torej namenjeno, da bo preoblikovano, “da bi tudi svet sam, obnovljen v svojem prvotnem stanju, brez sleherne ovire služil pravičnim”, deležen njihovega poveličanja v vstalem Jezusu Kristusu (sv. Irenej, haer. 5,32,1).

1048 “Ne vemo za čas dovršitve zemlje in človeštva; tudi način, kako bo vesoljstvo preoblikovano, nam je neznan. Podoba tega sveta, ki jo je skazil greh, sicer prejde; toda poučeni smo, da nam Bog pripravlja novo bivališče in novo zemljo, na kateri prebiva pravičnost in katere blaženost bo izpolnila in prekosila vsa hrepenenja po miru, ki se porajajo v srcih ljudi” (CS 39,1).

1049 “Vendar pa pričakovanje nove zemlje ne sme oslabiti, marveč spodbuditi vnemo za delo na tej zemlji, kjer raste tisto telo nove človeške družine, ki še more dati nekak obris novega sveta. Zato je zemeljski napredek treba sicer skrbno razlikovati od rasti Kristusovega kraljestva, vendar pa je ta napredek, kolikor more prispevati k boljši ureditvi človeške družbe, velikega pomena za božje kraljestvo” (CS 39,2).

1050 “Vse te odlične sadove narave in našega truda bomo namreč potem, ko smo jih v Gospodovem duhu in po Gospodovi zapovedi razvijali na zemlji, znova našli, toda očiščene vsakega madeža, presvetljene in preobražene. Zgodilo se bo to tedaj, ko bo Kristus izročil Očetu večno in vesoljno kraljestvo” (CS 39,3; prim. C 2). Bog bo tedaj “vse v vsem” (1 Kor 15,28) v večnem življenju:

Stvarno in resnično življenje je Oče, ki po Sinu in v Svetem Duhu razliva nebeške darove brez izjeme na vse. Zaradi njegovega usmiljenja smo tudi mi ljudje prejeli nevarljivo obljubo večnega življenja (sv. Ciril Jeruzalemski, catech. ill. 18,29).

NA KRATKO

1051 Vsak človek prejme v svoji neumrljivi duši svoje večno povračilo ob svoji smrti v posebni sodbi (izvršeni) po Kristusu – sodniku živih in mrtvih.

1052 “Verujemo, da duše tistih, ki umro v Kristusovi milosti … sestavljajo božje ljudstvo onstran smrti, ki bo popolnoma premagana na dan vstajenja, ko se bodo te duše združile s svojimi telesi” (Viblj 28).

1053 “Verujemo, da množica tistih duš, ki so zbrane v nebesih okoli Jezusa in Marije, sestavlja nebeško Cerkev. Tam te duše v učivanju večne blaženosti gledajo Boga, kakršen je, in imajo na različnih stopnjah in na različne načine skupaj z angeli delež pri izvrševanju božjega gospostva, ki pripada poveličanemu Kristusu, s tem da za nas prosijo in so s svojo bratovsko skrbnostjo v zelo veliko oporo naši slabosti” (Viblj 29).

1054 Tistim, ki umrjejo v božji milosti in božjem prijateljstvu, a so nepopolno očiščeni, je sicer njihovo večno zveličanje zagotovljeno, vendar pa po smrti trpijo očiščevanje, da bi dosegli svetost, ki je potrebna za vstop v božje veselje.

1055 Na osnovi “občestva svetnikov” Cerkev priporoča rajne božjemu usmiljenju in daruje zanje priprošnje, zlasti sveto evharistično daritev.

1056 Cerkev po Kristusovem zgledu opozarja vernike na “žalostno in bridko stvarnost večne smrti” (DCG 69), ki jo imenujemo tudi “pekel”.

1057 Glavna kazen pekla obstoji v večni ločenosti od Boga, v katerem edinem more človek imeti življenje in srečo, ki je bil zanju ustvarjen in po katerih hrepeni.

1058 Cerkev moli za to, da bi se nihče ne pogubil: “Gospod, ne daj, da bi bil kdaj ločen od tebe”. Če je res, da nihče ne more sam sebe zveličati, je tudi res, da “Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali” (1 Tim 2,4) in da je pri njem “vse mogoče” (Mt 19,26).

1059 “Sveta rimska Cerkev trdno veruje in določno zatrjuje: Na dan sodbe se bodo vsi ljudje s svojimi telesi prikazali pred Kristusovim sodnim stolom, da bodo dali odgovor za svoja lastna dejanja” (DS 859; prim. DS 1549).

1060 Ob koncu časov bo božje kraljestvo prišlo do svoje polnosti. Tedaj bodo pravični za vekomaj kraljevali s Kristusom, poveličani po telesu in po duši, in tudi snovno vesolje samo bo preoblikovano. Bog bo tedaj “vse v vsem” (1 Kor 15,28), v večnem življenju.