1061 Veroizpoved (Credo) se kakor tudi zadnja knjiga Svetega pisma (prim. Raz 22,21) konča s hebrejsko besedo amen. To besedo pogosto najdemo ob koncunovozaveznih molitev . Enako Cerkev svoje molitve končuje z “Amen”.

1062 V hebrejščini je “amen” povezan z istim korenom kakor beseda “verovati”. Ta koren izraža trdnost, zanesljivost, zvestobo. Tako razumemo, zakaj more “amen” biti izrečen glede božje zvestobe do nas in glede našega zaupanja v Boga.

1063 Pri preroku Izaiju najdemo izraz “Bog resnice”, dobesedno “Bog amena”, to se pravi Bog, ki je zvest svojim obljubam: “Kdor hoče biti blagoslovljen v deželi, si bo želel biti blagoslovljen od Boga amena” (Iz 65,16). Naš Gospod pogosto uporablja izraz “amen” (prim. Mt 6,2.5.16), včasih v podvojeni obliki (prim. Jn 5,19), da s tem podčrta zanesljivost svojega učenja, svojo avtoriteto, ki temelji na božji resnici.

1064 “Amen” ob koncu veroizpovedi torej povzema svojo prvo besedo “Verujem” in jo potrjuje. Verovati pomeni izrekati “Amen” božjim besedam, obljubam in zapovedim; pomeni popolnoma zaupati Njemu, ki je “Amen” brezmejne ljubezni in popolne zvestobe. Krščansko življenje v vsakdanjosti bo torej “Amen” temu, kar izreka “Verujem” veroizpovedi našega krsta:

Tvoja veroizpoved naj bo zate kakor ogledalo. Ogleduj se v njej, da boš videl, ali veruješ vse, o čemer izjavljaš, da veruješ. In veseli se vsak dan svoje vere (sv. Avguštin, serm. 58,11,13: PL 38,399).

1065 Jezus Kristus sam je “Amen” (Raz 3,14). On je nepreklicni “Amen” Očetove ljubezni do nas; on privzema in dovršuje naš “Amen”, ki ga izrekamo Očetu: “Vse božje obljube imajo v njem svoj da. Zato se po njem dviga k Bogu v slavo tudi naš “amen” (2 Kor 1,20):

Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu,
tebi, vsemogočnemu Bogu Očetu,
v občestvu Svetega Duha
vsa čast in slava
na vse veke vekov.
AMEN.