Čemu bogoslužje?

1066 V veroizpovedi Cerkev izreka vero v skrivnost svete Trojice in njen “blagohotni načrt” (Ef 1,9) glede celotnega stvarstva: Oče izvršuje “skrivnost svoje volje”, ko daje svojega ljubljenega Sina in svojega Svetega Duha za zveličanje sveta in v slavo svojega imena. Takšna je Kristusova skrivnost (prim. Ef 3,4), razodevana in uresničevana v zgodovini po nekem načrtu, po modro urejeni “razporeditvi”, ki jo sv. Pavel imenuje “ojkonomija skrivnosti” (Ef 3,9) in jo je patristično izročilo imenovalo “ojkonomija učlovečene Besede” ali “ojkonomija odrešenja”.

1067 “To delo odrešenja človeškega rodu in popolnega božjega češčenja, katerega predpodobe so bila čudovita božja dejanja nad ljudstvom stare zaveze, je izvršil Kristus Gospod predvsem z velikonočno skrivnostjo svojega blaženega trpljenja, vstajenja od mrtvih in slavnega vnebohoda. V tej skrivnosti je 's svojo smrtjo uničil našo smrt in nam s svojim vstajenjem obnovil življenje’, saj iz strani Kristusa, na križu zaspalega, izvira čudoviti zakrament vse Cerkve” (B 5). Zato Cerkev v bogoslužju obhaja v prvi vrsti velikonočno skrivnost, s katero je Kristus izvršil delo našega odrešenja.

1068 To Kristusovo skrivnost Cerkev oznanja in obhaja v bogoslužju, da bi verniki iz nje živeli in zanjo pričevali v svetu:

Liturgija, po kateri se “izvršuje delo našega odrešenja”, posebno s sveto evharistično daritvijo, namreč kar najbolj pomaga, da življenje vernikov izraža in drugim razodeva Kristusovo skrivnost ter pristno naravo prave Cerkve (B 2).

Kaj pomeni beseda liturgija?

1069 Beseda “liturgija” izvirno pomeni “javno opravilo”, “službo ljudstva in v prid ljudstvu”. V krščanskem izročilu hoče beseda povedati, da je božje ljudstvo udeleženo pri “božjem delu” (prim. Jn 17,4). Po liturgiji Kristus, naš odrešenik in veliki duhovnik, nadaljuje v svoji Cerkvi, z njo in po njej, delo našega odrešenja:

1070 Besedo “liturgija” Nova zaveza uporablja, da označuje ne le obhajanje bogočastja (prim. Apd 13,2; Lk 1,23), temveč tudi oznanjevanje evangelija (prim. Rim 15,16; Flp 2,14-17 in 2,30) in dela ljubezni (prim. Rim 15,27; 2 Kor 9,12; Flp 2,25). V vseh teh položajih gre za božjo službo in službo ljudi. V obhajanju liturgije je Cerkev služabnica po podobi svojega Gospoda, edinega “liturga” (prim. Heb 8,2 in 6), udeležena pri njegovem preroškem (oznanjevanje) in kraljevskem (služenje v ljubezni) duhovništvu (bogočastje).

Po pravici torej velja bogoslužje za izvrševanje duhovniške službe Jezusa Kristusa; vidna znamenja v bogoslužju označujejo in vsako na svoj način povzroča posvečenje človeka in tako skrivnostno telo Jezusa Kristusa, namreč glava in udje, izvršuje celotno javno bogoslužje. Zato je vsako bogoslužno opravilo kot dejanje Kristusa duhovnika in njegovega telesa, ki je Cerkev, na najodličnejši način sveto dejanje; učinkovitosti tega dejanja v istem redu in v isti stopnji ne doseže nobeno drugo cerkveno dejanje (B 7).

Liturgija kot studenec življenja

1071 Kot Kristusovo delo je liturgija obenem dejanje njegove Cerkve. Liturgija uresničuje in razodeva Cerkev kot vidno znamenje občestva Boga in ljudi po Kristusu. Liturgija vključuje vernike v novo življenje skupnosti in vsebuje vabilo, naj se je vsi udeležujejo “zavestno, dejavno in plodovito” (B 11).

1072 “Sveto bogoslužje ne izčrpava celotnega delovanja Cerkve” (B 9): predpostavlja namreč evangelizacijo, vero in spreobrnjenje; šele tedaj more obroditi sadove v življenju vernikov: novo življenje v skladu z Duhom, zavzeto dejavnost pri poslanstvu Cerkve in služenje njeni edinosti.

Molitev in liturgija

1073 Liturgija je tudi udeleženost pri Kristusovi molitvi, ki se obrača na Očeta v Svetem Duhu. V njej najde vsaka krščanska molitev svoj izvir in svoj cilj. Prek liturgije je notranji človek ukoreninjen in utemeljen (prim. Ef 3,16-17) v “véliki ljubezni, s katero nas je (Oče) vzljubil” (Ef 2,4) v svojem ljubljenem Sinu. Prav to “čudovito božje delo” je tisto, ki ga živimo in ponotranjamo z vsako molitvijo “ob vsaki priložnosti … v Duhu” (Ef 6,18).

Kateheza in liturgija

1074 “Bogoslužje je vrhunec, h kateremu teži delovanje Cerkve, in hkrati vir, iz katerega izvira vsa njena moč” (B 10). Zato je to prednostni kraj za katehezo božjega ljudstva. “Kateheza je po notranje povezana z vsakim liturgičnim in zakramentalnim dejanjem, saj ravno v zakramentih in predvsem v evharistiji Kristus Jezus deluje v polnosti za preoblikovanje ljudi” (Janez Pavel II., CT 23).

1075 Liturgična kateheza ima namen uvajati v Kristusovo skrivnost (je “mistagogija”) tako, da prehaja od vidnega k nevidnemu, od znamenja k temu, na kar znamenje kaže, od “zakramentov” k “skrivnostim”. Takšna kateheza spada v območje krajevnih in pokrajinskih katekizmov. Pričujoči katekizem, ki hoče biti v službi celotne Cerkve v raznoličnosti njenih obredov in kultur (prim. B 3-4), bo podal to, kar je temeljnega in skupnega vsej Cerkvi z ozirom na liturgijo kot skrivnost in kot obhajanje skrivnosti (prvi oddelek), nato pa še sedmere zakramente in zakramentale (drugi oddelek).