2234 Četrta zapoved nam zapoveduje, da spoštujemo vse, ki so za naše dobro od Boga prejeli oblast v družbi. Pojasnjuje dolžnosti tistih, ki oblast izvajajo, kot tudi tistih, ki imajo od nje koristi.

Dolžnosti civilnih oblasti

2235 Tisti, ki izvršujejo oblast, jo morajo izvrševati kot služenje. “... Kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik” (Mt 20,26). Nravno merilo za izvrševanje oblasti je njen božji izvor, njena razumna narava in njen specifičen predmet. Nihče ne more zapovedati ali ustanoviti kaj takega, kar nasprotuje dostojanstvu oseb in naravni postavi.

2236 Izvajanje oblasti teži za tem, da bi razodevalo pravilno hierarhijo vrednot in s tem olajšalo izvajanje svobode in odgovornosti vseh. Predstojniki izvajajo distributivno pravičnost z modrostjo upoštevajoč potrebe in prispevek vsakogar in ozirajoč se na slogo in mir. Pri tem pazijo na to, da bi pravila in odredbe, ki jih dajejo, ne zavajali v skušnjavo, ko bi osebno korist postavili v nasprotje s koristjo skupnosti (prim. CA 25).

2237 Politične oblasti so dolžne spoštovati temeljne pravice človeške osebe. Uveljavljale bodo pravičnost človekoljubno v spoštovanju do pravice vsakogar, predvsem družin in razdedinjenih.

Na državljanstvo vezane politične pravice je mogoče in potrebno podeljevati v skladu z zahtevami skupnega blagra. Javne oblasti jih ne smejo razveljaviti brez zakonitega in sorazmernega vzroka razloga. Namen izvrševanja političnih pravic je skupna blaginja naroda in človeške skupnosti.

Dolžnosti državljanov

2238 Tisti, ki so podrejeni oblasti, naj na svoje nadrejene gledajo kot na predstavnike Boga, ki jih je postavil kot služabnike svojih darov (prim. Rim 13,1-2). “Zaradi Gospoda se podredite vsaki človeški ustanovi … kakor svobodni pa ne, kakor bi svobodo imeli za prikrivanje hudobije, ampak kakor božji služabniki” (1 Pt 2,13.16). Njihovo pošteno sodelovanje vključuje pravico, včasih dolžnost, izvajati pravično grajo glede tistega, kar se jim zdi škodljivo dostojanstvu oseb in blagru skupnosti.

2239 Dolžnost državljanov je, da v duhu resnice, pravičnosti, solidarnosti in svobode skupaj z državnimi oblastmi prispevajo k blagru družbe. Ljubezen in služenje domovini izhajata iz dolžne hvaležnosti in iz reda ljubezni. Podrejenost zakonitim oblastem in služenje skupnemu blagru zahtevata od državljanom, da spolnjujejo svojo vlogo v življenju politične skupnosti.

2240 Podrejenost avtoriteti in soodgovornost za skupni blagor moralno zahtevata plačevanje davkov, izvrševanje volilne pravice, obrambo dežele:

Dajte vsem, kar jim gre, davek, komur davek; pristojbino, komur pristojbino; strah, komur strah; čast, komur čast (Rim 13,7).

Kristjani prebivajo vsak v svoji domovini, vendar kot nastanjeni tujci. Izvršujejo vse dolžnosti državljanov in prenašajo vsa svoja bremena kot tujci … Poslušni so danim postavam in s svojim načinom življenja prekašajo postave … Na tako pomembno mesto jih je postavil Bog, da nikakor ne morejo z njega pobegniti (Pismo Diognetu, 5,5.10; 6,10).

Apostol nas spodbuja, naj molimo in se zahvaljujemo za kralje in vse oblastnike, “da bomo mogli živeti tiho in mirno življenje v vsej pobožnosti in poštenosti” (1 Tim 2,2)

2241 Premožnejši narodi so dolžni, kolikor le mogoče, sprejeti tujca, ki išče varnost in življenjska sredstva, katerih v svoji domači deželi ne more najti. Javne oblasti bodo pazile na spoštovanje naravnega prava, ki gosta postavlja pod zaščito tistih, ki ga sprejmejo.

Z ozirom na skupni blagor, za katerega so zadolžene, morejo politične oblasti izvrševanje pravice do priselitve podrediti raznim pravnim pogojem, predvsem glede dolžnosti migrantov do dežele, ki jih je sprejela. Priseljenec je dolžan s hvaležnostjo spoštovati materialno in duhovno dediščino dežele, ki ga je sprejela, pokoravati se njenim postavam in prispevati k njenim bremenom.

2242 Državljan je po vesti dolžan, da ne sledi predpisom državnih oblasti, kadar te določbe nasprotujejo zahtevam nravnega reda, temeljnim pravicam ljudi ali naukom evangelija. Odklonitev pokorščine državnim oblastem, kadar njihove zahteve nasprotujejo zahtevam pravilne vesti, dobiva svojo opravičenost v razlikovanju med služenjem Bogu in služenjem politični skupnosti. “Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega” (Mt 22,21). “Boga je treba poslušati bolj kot ljudi” (Apd 5,29).

Kjer pa so državljani zatirani od javne oblasti, ki prestopa meje svoje pristojnosti, naj se odrečejo tega, kar dejansko zahteva od njih skupna blaginja; a pravico imajo, da pred zlorabo oblasti branijo svoje in svojih sodržavljanov pravice, da le ne prekoračijo mej, ki jih je začrtala naravna in evangelijska postava (CS 74, ’5).

2243 Upiranje zatiranju s strani političnih oblasti se bo zakonito zatekalo k orožju samo tedaj, če so hkrati izpolnjeni naslednji pogoji: (1) v primeru nedvomnih, hudih in podaljševanih kršenj temeljnih pravic; (2) potem ko so bila izčrpana vsa druga sredstva; (3) brez izzivanja še hujših neredov; (4) če obstaja utemeljenbo upanje na uspeh; (5) če je nemogoče po pameti predvideti bojše rešitve.

Politična skupnost in Cerkev

2244 Vsaka ustanova že samo po sebi vključno navdihuje iz neke vizije človeka in njegove usode, na kar se opira pri svojem presojanju vrednot, pri svoji smeri ravnanja. Večina družb je svoje ustanove oprla na neko prednost človeka pred stvarmi. Samo od Boga razodeta religija je jasno prepoznala v Bogu, Stvarniku in Odrešeniku, človekov izvor in njegovo usodo. Cerkev vabi politične oblasti, da svoje sodbe in odločitve opirajo na ta navdih resnice o Bogu in človeku:

Družbe, ki se za ta navdih ne zmenijo ali ga odklanjajo v imenu svoje neodvisnosti od Boga, pridejo do tega, da svoja oporišča in svoj cilj iščejo same v sebi ali pa si jih izposodijo iz kake ideologije. In ker ne dopuščajo, da bi kdo branil objektiven kriterij dobrega in zlega, si – izrecno ali prikrito – dajejo, kakor kaže zgodovina, totalitarno oblast nad človekom in njegovo usodo (prim. CA 45; 46).

2245 Cerkev se z ozirom na svojo nalogo in pristojnosti nikakor ne pomešava s politično skupnostjo, je obenem znamenje in zaščita presežnosti dostojanstva človeške osebe. Cerkev “spoštuje in pospešuje tudi politično svobodo in odgovornost državljanov” (CS 76, 3).

2246 K poslanstvu Cerkve sodi, da “izreka nravno sodbo, in to tudi glede zadev s političnega področja, kadar to zahtevajo osnovne osebne pravice ali zveličanje duš, pri čemer seveda uporablja vsa tista in samo tista sredstva, ki so glede na različnost časov in okoliščin v skladu z evangelijem in z blagrom vseh” (CS 76, 5).

NA KRATKO

2247 “Spoštuj očeta in mater” (5 Mz 5,16; Mr 7,8).

2248 Po četrti zapovedi je Bog hotel, da za njim spoštujemo svoje starše in tiste, ki jim je v naš blagor podelil oblast.

2249 Zakonska skupnost je osnovana na zavezi in privolitvi zakoncev. Zakon in družina sta naravnana na blagor zakoncev ter na roditev in na vzgojo otrok.

2250 “Zdravje osebe ter človeške in krščanske družbe je globoko povezano z uspevanjem zakonske in družinske skupnosti” (CS 47, 1).

2251 Otroci dolgujejo staršem spoštovanje, hvaležnost, pravilno pokorščino in pomoč. Sinovsko spoštovanje blagodejno vpliva na harmonijo celotnega družinskega življenja.

2252 Staršem pripada prvenstvena odgovornost za vzgojo svojih otrok v veri, molitvi in vseh krepostih. Njihova dolžnost je, da kolikor le mogoče skrbijo za telesne in duhovne potrebe svojih otrok.

2253 Starši morajo spoštovati in podpirati poklicanost svojih otrok. Spominjali se bodo in učili da je prvi kristjanov poklic hoja za Jezusom.

2254 Javna oblast je dolžna spoštovati temeljne pravice človeške osebe in pogoje za uveljavljanje njene svobode.

2255 Dolžnost državljana je, da dela skupaj s civilnimi oblastmi za graditev družbe v duhu resnice, pravičnosti, solidarnosti in svobode.

2256 Državljan je v vesti dolžan, da se ne drži predpisov civilnih oblasti, kadar ti predpisi nasprotujejo zahtevam nravnega reda. “Boga je treba poslušati bolj kot ljudi” (Apd 5,29).
2257 Vsaka družba opira svoje sodbe in svoje ravnanje na neko vizijo človeka in njegove usode. Zunaj evangelijskih spoznanj o Bogu in človeku postanejo družbe zlahka totalitarne.