2443 Bog blagoslavlja tiste, ki prihajajo na pomoč ubogim, in zavrača tiste, ki se obračajo od njih: “Če te kdo prosi, mu daj, in če si hoče od tebe kaj sposoditi, mu ne pokaži hrbta” (Mt 5,42). “Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte” (Mt 10,8). Jezus bo prepoznal svoje izvoljene po tem, kar so storili za uboge (prim. Mt 25,31-36). Kadar se ubogim oznanja evangelij (prim. Mt 11,5; Lk 4,18), je to znamenje Kristusove navzočnosti.

2444 “Ljubezen Cerkve do revnih … spada v njeno trdno izročilo” (CA 57). Ta ljubezen se navdihuje ob evangeliju blagrov (prim. Lk 6,20-22), ob Jezusovem uboštvu (prim. Mt 8,20) in ob njegovi pozornosti do ubogih (prim. Mr 12,41-44). Ljubezen do ubogih je celo eden izmed razlogov za dolžnost dela: da bi naredili “kaj poštenega, da bomo lahko dali tistemu, ki je v potrebi” (Ef 4,28). Ne razteza se samo na gmotno uboštvo, temveč tudi na številne oblike kulturnega in religioznega uboštva (prim. CA 57).

2445 Ljubezen do ubogih je nezdružljiva s pretirano ljubeznijo do bogastva ali z njegovo sebično uporabo:

Zdaj pa, vi bogatini, razjokajte se in tarnajte nad stiskami, ki pridejo na vas. Vaše bogastvo je preperelo in vaše obleke so načeli molji. Vaše zlato in srebro je zarjavelo. Njuna rja bo pričala zoper vas in kakor ogenj razjedla vaše meso. Do zadnjega dne ste kopičili zaklade. Glejte, plačilo ki ste ga utrgovali žanjcem na svojih poljih, vpije in klici žanjcev so prišli do ušes Gospoda nad vojskami. Razkošno ste živeli na svetu, se naslajali in celo na klavni dan redili svoja srca. Pravičnega ste obsodili in ubili, ne upira se vam več (Jak 5,1-6).

2446 Sv. Janez Zlatousti to močno poudarja: “Če ne delimo z ubogimi svojega lastnega imetja, pomeni to krasti in jim jemati življenje. Ne zadržujemo svojega imetja, temveč njihovo” (Laz. 1,6). “Najprej je treba zadostiti zahtevam pravičnosti, da se ne bo delilo kot dar ljubezni to, kar je dožnost dati iz pravičnosti” (LA 8):

Ko dajemo ubožcem, kar jim je potrebno, jim dajemo, kar je njihovega, ne podarjamo svojega; odplačujemo bolj nekaj, kar smo dolžni iz pravičnosti, kot pa opravljamo dela usmiljenja (sv. Gregor Veliki, past. 3,21).

2447 Dela usmiljenja so iz ljubezni storjena dejanja, s katerimi svojemu bližnjemu pridemo na pomoč v njegovih telesnih in duhovnih potrebah (prim. Iz 58,6-7; Heb 13,3). Poučevati, svetovati, tolažiti, opogumljati so dela duhovnega usmiljenja, kakor so takšna dela odpuščati in potrpežljivo prenašati. Dela telesnega usmiljenja so posebno naslednja: nasičevati lačne, poskrbeti za streho tistim, ki so brez stanovanja, oblačiti razcapane, obiskovati bolnike in jetnike, pokopavati mrtve (prim. Mt 25,31-46). Med temi dejanji je miloščina, podeljena ubožcem (prim. Tob 4,5-11; Sir 17,22), eno izmed glavnih pričevanj za bratsko ljubezen: je tudi izvrševanje pravičnosti, ki ugaja Bogu (prim. Mt 6,2-4):

Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki je nima, in kdor ima živež, naj stori enako (Lk 3,11). Dajte raje v miloščino to, kar imate, in vam bo vse čisto (Lk 11,41). Če sta brat ali sestra brez obleke in nimata vsakdanjega živeža, pa jima kdo izmed vas reče: “Pojdita v miru! Pogrejta se in najejta!” ne da bi jima dal, kar potrebujeta za življenje, kaj to pomaga? (Jak 2,15-16; prim. 1 Jn 3,17).

2448 “Človeška beda je v svojih številnih oblikah: v tvarnem pomanjkanju, v krivičnem zatiranju, v telesnih in duševnih boleznih in končno v smrti, očitno znamenje prirojenega stanja slabotnosti, v kakršnem je človek od prvega greha naprej, in potrebnosti odrešenja. Zato je ta beda pritegnila sočutje Kristusa Odrešenika, ki jo je hotel prevzeti nase in postati eno z 'najmanjšimi med svojimi brati’. Zato so tudi tisti, ki jih ta beda tare, predmet prednostne ljubezni s strani Cerkve, ki jih od začetkov naprej kljub brezbrižnosti mnogih svojih udov ni nehala tolažiti, braniti in osvobajati. To je izvrševala z neštetimi dobrodelnimi ustanovami, ki so še vedno in povsod nujno potrebne” (Knv, Navodilo o krščanski svobodi in osvoboditvi 68).

2449 Že v Stari zavezi so vsakovrstni pravni ukrepi (leto odpuščanja, prepoved posojanja na obresti in zadrževanja česa zastavljenega, obveznost dajanja desetine, dnevno plačevanje dninarja, pravica do paberkovanja v vinogradu in na polju) odgovor na opominjanje Pete Mojzesove knjige: “Ker ubogi ne bodo izginili iz dežele, zato ti zapovedujem tole: Rad odpiraj svojo roko svojemu bratu, siromaku in ubožcu v svoji deželi” (5 Mz 15,11). Jezus napravlja to besedo za svojo: “Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno” (Jn 12,8). S tem ne odpravlja silovitosti starih preroških izrekov: “Za majhen denar bomo kupili reveža in za par čevljev ubožca …” (Am 8,6), temveč nas vabi, naj v ubogih, ki so njegovi bratje, prepoznamo njegovo navzočnost (prim. Mt 25,40):

Ko je nekega dne mati grajala sv. Rozo iz Lime, češ da vzdržuje v hiši ubožne in bolehne, ji je hitro odvrnila: “Kadar strežemo ubogim in bolnim, strežemo Jezusu. Ne smemo se naveličati, ko gre za pomoč našemu bližnjemu, saj v njih služimo Jezusu” (Hansen).

NA KRATKO

2450 “Ne kradi” (5 Mz 5,19). “Ne tatovi ne lakomniki … ne roparji ne bodo dediči božjega kraljestva” (1 Kor 6,10).

2451 Sedma zapoved ukazuje, da naj pri upravljanju zemeljskih dobrin in sadov človeškega dela izvršujemo dela pravičnosti in ljubezni.

2452 Dobrine stvarstva so namenjene celotnemu človeškemu rodu. Pravica do zasebne lastnine ne odpravlja vesoljne namenjenosti dobrin.

2453 Sedma zapoved prepoveduje tatvino. Tatvina je samovoljna prilastitev dobrine koga drugega zoper upravičeno lastnikovo voljo.

2454 Vsak način krivičnega odvzema in uporabe dobrine drugega nasprotuje sedmi zapovedi. Storjena krivica terja poravnavo škode. Menjalna pravičnost zahteva povračilo ukradene dobrine.

2455 Nravni zakon prepoveduje dejanja, ki na podlagi trgovskih ali totalitarnih ciljev vodijo k zasužnjevanju, kupovanju, prodajanju in zamenjavanju človeških bitij, kakor da bi bila trgovsko blago.

2456 Od Stvarnika danega gospostva nad rudninskimi, rastlinskimi in živalskimi viri v vesoljstvu ne moremo ločevati od oziranja na nravne obveznosti, vključno obveznosti do prihodnjih rodov.

2457 Živali so zaupane človekovemu upravljanju, a človek dolguje živalim dobrohotnost. Uporabljati jih sme za pravično zadovoljevanje svojih potreb.

2458 Cerkev izreka sodbo o gospodarskih in socialnih zadevah, kadar to zahtevajo temeljne pravice osebe ali zveličanje duš. Skupni časni blagor ljudi ji je na skrbi zato, ker so ljudje naravnani na najvišji blagor, na naš končni cilj.

2459 Človek sam je začetnik, središče in cilj celotnega ekonomskega in socialnega življenja. Odločilna točka socialnega vprašanja je, da dobrine, ki jih je Bog ustvaril za vse, pridejo v skladu s pravičnostjo in s pomočjo ljubezni do bližnjega dejansko do vseh.

2460 Prvenstvena vrednost dela je povezana s človekom samim, od katerega delo izhaja in kateremu je namenjeno. S svojim delom je človek soudeležen pri delu stvarjenja. Zedinjeno s Kristusom more delo biti odrešujoče.

2461 Resnični razvoj je razvoj celotnega človeka. Gre za to, da raste sposobnost vsakega človeka, da odgovarja na svojo poklicanost, torej na božji klic (prim. CA 29).

2462 Miloščina, ki jo damo ubogim, je pričevanje za bratsko ljubezen: je pa tudi izvrševanje pravičnosti, ki je Bogu všeč.

2463 Kako bi v množici človeških bitij brez kruha,brez strehe, brez bivališča ne prepoznali Lazarja, lačnega berača iz prilike (prim. 17,19-31)? Kako bi ne slišali Jezusa: “Tega tudi meni niste storili” (Mt 25,45)?