Ne želi hiše svojega bližnjega; ne želi žene svojega bližnjega ne hlapca ne dekle ne vola ne osla in ničesar, kar je tvojega bližnjega! (2 Mz 20,17).

Kdorkoli gleda žensko s poželenjem, je v srcu že prešuštvoval z njo (Mt 5,28).

2514 Sv. Janez razlikuje tri vrste poželenja ali poželjivosti: poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja (prim. 1 Jn 2,16). Po katoliškem katehetskem izročilu prepoveduje deveta zapoved meseno poželjivost, deseta pa pohlep po imetju bližnjega.

2515 V etimološkem pomenu more “poželenje” pomeniti vsako silovito obliko človeškega hrepenenja. Krščanska teologija mu je dala poseben pomen vzgiba čutnega teženja, ki nasprotuje delovanju človeškega razuma. Apostol Pavel istoveti poželenje z upiranjem “mesa” zoper “duha” (prim. Gal 5,16.17.24; Ef 2,3). Poželenje prihaja iz nepokorščine prvega greha (1 Mz 3,11). Človekove nravne zmožnosti spravlja v nered in, ne da bi bilo samo v sebi greh, nagiblje človeka, da bi grešil (prim. tridentinski koncil: DS 1515).

2516 V človeku že zaradi tega, ker je sestavljeno bitje, duh in telo, obstaja neka napetost; v njem se odvija neki boj teženj med “duhom” in “mesom”. Toda ta boj pripada dejansko dediščini greha; njegova posledica je in hkrati njegovo potrdilo. Ta boj je del vsakdanjega izkustva duhovnega boja:

Apostol nikakor ne misli prezirati ali obsojati telesa, ki skupaj z duhovno dušo sestavlja človekovo naravo in njegovo subjektivno osebnost; obravnava marveč dela, ali še bolje stalna razpoloženja – krepostna in grešna – nravno dobra ali zla, ki so sad podreditve (v prvem primeru) ali pa upiranja (v drugem primeru) zveličavnemu delovanju Svetega Duha. Zato apostol piše: “Če živimo iz Duha, tudi delajmo po Duhu” (Gal 5,25) (Janez Pavel II., DeV 55).