1681 Krščanski smisel smrti je razodet v luči velikonočne skrivnosti smrti in vstajenja Kristusa, v katerem je vsebovano edino naše upanje. Kristjan, ki umre v Kristusu Jezusu, “se izseli iz telesa, da bi se vselil h Gospodu” /Jeruz. bibl.: “zapusti to telo, da bi šel prebivat h Gospodu”/ (2 Kor 5,8).

1682 Na smrtni dan se za kristjana ob koncu njegovega zakramentalnega življenja začenja dovršitev njegovega novega rojstva, začetega pri krstu, dokončna “sličnost” podobi “Sina” podeljena z maziljenjem Svetega Duha, in deležnost pri gostiji kraljestva, ki je anticipirana v evharistiji, tudi če so mu še potrebna zadnja očiščevanja, da bi mogel obleči svatovsko obleko.

1683 Cerkev, ki je kot mati zakramentalno nosila kristjana v svojem naročju med njegovim zemeljskim romanjem, ga spremlja ob koncu njegovega potovanja, da bi ga položila nazaj” v Očetove roke”. Cerkev v Kristusu ponudi Očetu otroka njegove milosti in položi v zemljo v upanju kal telesa, ki bo vstalo v slavi (prim. 1 Kor 15,42-44). To darovanje se v polnosti izvrši z evharistično daritvijo; blagoslovitve, ki so pred evharistično daritvijo in po njej, so zakramentali.