2850 Tudi zadnjo prošnjo k našemu Očetu nosi Jezusova molitev: “Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih varuješ hudega” (Jn 17,15). Tiče se nas, vsakogar osebno, a vedno smo “mi” tisti, ki molimo, v občestvu z vso Cerkvijo in za rešitev vse človeške družine. Gospodova molitev nas neprenehoma odpira za razsežnosti uresničevanja odrešenjskega božjega načrta. Naša medsebojna odvisnost v drami greha in smrti je spremenjena v solidarnost v Kristusovem telesu, v “občestvu svetnikov” (RP 16).

2851 V tej prošnji hudo ni nekaj abstraktnega, temveč označuje osebo, satana, hudobnega duha, angela, ki se upira Bogu. Hudič (dia-bolos) je tisti, ki “se meče povprek”, zoper božje namene in njegovo “odrešenjsko delo”, izvršeno v Kristusu.

2852 Po “ubijalcu od začetka, lažniku in očetu laži” (Jn 8,44), “satanu, ki zapeljuje vesoljni svet” (Raz 12,9), sta na svet prišla greh in smrt in po njegovem dokončnem porazu bo celotno stvarstvo “rešeno greha in smrti” (RiM, četrta evharistična molitev). “Vemo, da nihče, ki je rojen od Boga, ne greši, ampak ga Božji Sin varuje, da ga ne zgrabi hudič. Vemo, da smo od Boga in da ves svet tiči v zlu” (1 Jn 5,18-19):

Gospod, ki je odvzel vaš greh in odpustil vaše pregrehe, vas more braniti in varovati pred zvijačami hudiča, ki vas napada, da bi vas ne presenetil sovražnik, ki ima navado izzvati pregreho. Kdor zaupa v Boga, se ne boji hudiča. “Če je Bog za nas, kdo bo zoper nas?” (Rim 8,31; sv. Ambrož, sacr. 5,30).

2853 Zmaga nad “vladarjem tega sveta” (Jn 14,30) je bila enkrat za vselej dosežena v uri, ko se je Jezus svobodno izročil v smrt, da bi nam podaril svoje življenje. To je sodba nad tem svetom in vladar tega sveta je bil “izgnan”, “vržen dol” (Jn 12,31; Raz 12,11). “Začel je preganjati ženo” (prim. Raz 12,13-16), a ji ne more priti blizu: nova Eva, “polna milosti” Svetega Duha, je obvarovana greha in smrtne trohnobe (brezmadežno spočetje in vnebovzetje Device Marije). “Tedaj se je razjezil nad ženo in se bojeval proti preostalim iz njenega rodu” (Raz 12,17). Zato Duh in Cerkev molita: “Pridi, Gospod Jezus” (Raz 22,17.20), kajti njegov prihod nas bo rešil hudobnega duha.

2854 Ko prosimo, da bi bili rešeni hudobnega duha, prav tako prosimo, da bi bili osvobojeni vsakega sedanjega, preteklega in prihodnjega zla, ki mu je on začetnik ali podpihovalec. V tej zadnji prošnji Cerkev nosi pred Očeta vso stisko sveta. Skupaj z rešitvijo od zla, ki tare človeštvo, prosi Cerkev za dragoceni dar miru in za milost, da bi vztrajno pričakovala Kristusov prihod. Ko tako moli, v ponižnosti vere anticipira prenovitev (rekapitulacijo) vseh in vsega v njem, ki “ima ključe smrti in podzemlja” (Raz 1,18), “gospodarju vsega, ki je, ki je bil in ki pride” (Raz 1,8; prim. Raz 1,4):

Libera nos, quaesumus, Domine, ab omnibus malis, da propitius pacem in diebus nostris, ut, ope misericordiae tuae adiuti, et a peccatis simus semper liberi et ab omni perturbatione securi: expectantes beatam spem et adventum Salvatoris nostri Iesu Christi – Reši nas vsega hudega, vsemogočni Oče, podari nam mir v naših dneh. Usmiljeno pomagaj, da se bomo varovali greha in bomo varni pred vsakim nemirom, ko polni blaženega upanja pričakujemo prihod našega Odrešenika Jezusa Kristusa (RiM, embolizem).