1625 Glavno vlogo pri zakonski zavezi imata krščeni mož in krščena žena, ki sta svobodna za sklenitev zakona in ki svobodno izrazita svojo privolitev. “Biti svoboden” pomeni: – da nista pod prisilo in – da ju ne ovira naravna ali cerkvena postava
1626 Cerkev gleda na izmenjavo privolitve med poročencema kot nujno potrebno prvino, “s katero nastane zakon” (CIC kan. 1057, # 1). Če privolitev manjka, ni zakona.
1627 Privolitev obstaja v “dejanju volje, s katerim se mož in žena drug drugemu izročita in sprejmeta (CS 48, 1. odstavek; CIC kan. 1057,# 2): “Sprejmem te za svojo ženo”- “Sprejmem te za svojega moža” (SZ 45). Ta privolitev, ki poveže poročenca med seboj, se dopolni v tem, ko dva “postaneta eno telo” (prim. 1 Mz 2,24; Mr 10,8; Ef 5,31).
1628 Privolitev mora biti dejanje volje vsakega izmed pogodbenikov, prosta vsake sile ali hudega, od zunaj prizadetega strahu (prim. CIC kan. 1103). Nobena človeška oblast ne more nadomestiti te privolitve (CIC kan. 1057, # 1) Če ta svoboda manjka, je zakon neveljaven.
1629 Zaradi tega (in zaradi drugih razlogov, ki napravijo zakon ničen in neveljaven: prim. CIC kan. 1095-1107), more Cerkev po pristojnem cerkvenem sodišču, potem ko ta zadevo preišče, razglasiti “ničnost zakona”, to je, da zakon ni nikoli obstajal. V tem primeru sta pogodbenika svobodna, da se poročita, seveda pa se morata držati naravnih obveznosti iz prejšnje zveze (prim. CIC kan. 1071).
1630 Duhovnik (ali diakon), ki je navzoč pri sklepanju zakona, sprejme privolitev poročencev v imenu Cerkve in podeli blagoslov Cerkve. Navzočnost služabnika Cerkve (in tudi prič) vidno izraža, da je poroka stvarnost Cerkve.
1631 Zaradi tega Cerkev normalno zahteva za svoje vernike cerkveno obliko sklenitve zakona (prim. trid. c.zb.: DS 1813-1816, CIC kan. 1108). Več razlogov je, ki prispevajo k razlagi tega določila: – Zakramentalni zakon je liturgično dejanje. Od tod je primerno, da se obhaja v javnem bogoslužju Cerkve. – Zakon uvede v neki cerkveni ordo (red) ter utemelji pravice in dolžnosti v Cerkvi, med zakoncema in v razmerju do otrok. – Ker je zakon življenjski stan v Cerkvi, je potrebno, da obstaja gotovost glede sklenitve zakona (od tod obveznost, da ima priče). – Javna narava privolitve ščiti enkrat dani “da” in pomaga, da mu zakonca ostaneta zvesta.
1632 Da bi bil “da” zaročencev svobodno in odgovorno dejanje in da bi zakonska zaveza imela trdne in trajne človeške in krščanske temelje, je priprava na zakon prvenstveno pomembna:
Zgled in pouk, ki ju dajejo starši in družine, ostane prvenstvena pot te priprave.
Vloga dušnih pastirjev in krščanske skupnosti kot “božje družine” je neobhodno potrebna za predajanje človeških in krščanskih vrednot zakona in družine (prim. CIC kan. 1063) še posebej v našem času, ko mnogi mladi poznajo izkušnjo razbitih družin, ki ne zagotavljajo več dovolj tega uvajanja:
Mlade ljudi je treba pravočasno in na ustrezen način, najrajši v krogu družine, poučiti o dostojanstvu zakonske ljubezni, njeni nalogi in njenem uveljavljanju: tako oblikovani za čistost bodo v primerni starosti mogli po lepo preživeti zaročni dobi stopiti v zakon (CS 49, 3).
Mešani zakoni in različnost vere
1633 V mnogih deželah je mešan zakon (med katoličanom in krščenim nekatoličanom) zelo pogosten. Tak zakon zahteva posebno pozornost zakoncev in dušnih pastirjev. Primer zakonov z različnostjo vere (med katoličanom in nekrščenim) pa terja še večjo opreznost.
1634 Različnost veroizpovedi med poročencema ni nepremagljiva ovira za zakon, če se jima posreči, da dasta skupaj to, kar je vsak od njiju prejel v svoji skupnosti, in da se drug od drugega učita načina, kako bi vsak od njiju živel svojo zvestobo Kristusu. Toda težav mešanih zakonov tudi ne smemo podcenjevati. Te težave izhajajo iz dejstva, da ločenost kristjanov še ni premagana. Zakonca sta v nevarnosti, da bi dramo needinosti kristjanov občutila prav v krogu svoje družine. Različnost vere more še povečati te težave. Razhajanja glede vere, pojmovanje zakona samo, pa tudi dve različni religiozni miselnosti morejo biti vir napetosti v zakonu, v prvi vrsti z ozirom na vzgojo otrok. Tedaj pa lahko nastopi skušnjava za versko brezbrižnost.
1635 Po pravu, ki velja v latinski Cerkvi, potrebuje mešan zakon za svojo dopustnost izrecno dovoljenje cerkvene oblasti (prim. CIC kan. 1124). V primeru različnosti vere se za veljavnost zakona zahteva izrecen spregled zadržka (prim. CIC kan. 1086). To dovoljenje ali ta spregled predpostavljata, da obe strani poznata in ne izključujeta namenov in bistvenih lastnosti zakona kakor tudi obveznosti, ki jih je prevzela katoliška stran glede krsta in vzgoje otrok v katoliški Cerkvi (prim. CIC kan. 1125).
1636 V mnogih pokrajinah so zaradi ekumenskega dialoga zadevne krščanske skupnosti mogle vzpostaviti skupno pastoralo za mešane zakone. Njena naloga je pomagati parom živeti svoj posebni položaj v luči vere. Tudi jim mora pomagati pri premagovanju napetosti med obveznostmi zakoncev drug do drugega in do njunih cerkvenih skupnosti. Spodbujati mora razcvet tistega, kar jima je skupnega v veri, in spoštovanje do onega, kar ju ločuje.
1637 V zakonih z različnostjo vere ima katoliški zakonec posebno nalogo: “Neverni mož je namreč posvečen po ženi in neverna žena je posvečena po možu” (1 Kor 7,14). Veliko veselje je za krščanskega zakonca in za Cerkev, če to “posvečenje” vodi k svobodnemu spreobrnjenju drugega zakonca h krščanski veri (prim. 1 Kor 7,16). Iskrena zakonska ljubezen, ponižno in potrpežljivo prakticiranje družinskih kreposti ter vztrajna molitev morejo pripraviti neverujočega sozakonca za sprejetje milosti spreobrnjenja.